NP Yosemite (oktober 2023)

3. del NP Yosemite

4. del Mono lake in Mount Gould

Za premik proti severu se je potrebno ponovno spustiti v dolino Joaquin in skozi Fresno. Čeprav ravno malo večji od Ljubljane, je največje celinsko mesto v Kaliforniji. Vsa večja so na obali. Je pa zgleda že dovolj velik, da prenočevanje pred Walmartom tu ni zaželjeno. Tako sva se premaknila še malo naprej...do Madere. Tu nisva več vprašala...a vsaj oznak "no RVs overnight" ni bilo več. Sicer pa je avto precej manj vpadljiv. Le Valentini ni dal spati hišnik/vzdževalec, ki je ob 3 ponoči kosil travo. 😅

NP Yosemite je skoraj 2x večji in približno 4x bolj obiskan od Sekvoje. Letno so zabeležili že po 5 milijonov obiskovalcev. Pa še sončen vikend se bliža... Že na vhodu padeva rahlo gnečo. Ni sicer tistega prometnega kolapsa, kot smo ga "vajeni" na Vršiču in Vratih...smo pa tudi daleč od viška sezone. Kako je takrat...morda raje ne pomislim. A kot sem že pisal, ameriški narodni parki so prilagojeni na masovni obisk avtomobilov. V preteklosti so se tako tudi na veliko oglaševali. Znotraj parka so ogromne parkirne površine, v sami dolini Yosemite je krožni promet po enosmerni dvopasovnici. Cesta pa seveda speljana tako, da so možni čim boljši "panoramski" razgledi in na veliko mestih dodatni pas, ki je namenjen bočnemu parkiranju.

Najprej se ustaviva na "Ledeniški točki" (Glacier point). Prav tako, kot v Alpah, so tudi tu nekoč kraljevali ledeniki. Točka je v resnici platojček, ki se strmo, skoraj odrezamo dvigne okrogel kilometer na dolino Yosemite. Od tu je čudovit razgled na menda največjo znamenitost parka - Polkupolo (jaz pa sem mislil, da je to El Capitan😆) ter na samo dolino spodaj.

Naslednji postanek - "Razgledna točka ob tunelu" (Tunnel viewpoint) - je prav tako prilagojena predvsem za obisk avtomobilistov. Je pa od tu verjetno najlepši razgled na dolino Yosemite, saj vidimo tako Kapitana, kot Polkupolo. Pa še par slapov (niso pa vsi vidni celo leto).

Tako kot že prej v Sekvoji, je tudi tu že zimska sezona in kampi v glavnem zaprti. Tisto malo, kar je odprtih pa že zdavnaj vse rezervirano. Je pa vsaj prijazna rangerka v centru za obiskovalce (kot nek TIC) dala spisek vseh kampov v bližini malo izven parka. Spet bo malo več vožnje kot je bil plan...

Za danes je ostalo še ravno dovolj časa, da se sprehodiva do vznožja Kapitana. Pod to mogočno steno, ki jo tako opevajo plezalci. Res je veličasten prizor. Kilometer visoka, skoraj navpična granitna stena. Od malo dlje zgleda povsem gladka, bolj na blizu so vidne razpoke in luske, a še vedno deluje precej nemogoča. Tudi sam vstop v steno je na nekaterih mestih povsem gladek. Spet drugje je malo bolj razčlenjen. In na enem teh bolj razčlenjenih mest se...ne samo dotaknem "svete stene", ampak že kar malo plezam v njej. Ene 4-5m splezam, ko Valentina odločno pove, da mi nadaljevanje prepoveduje 😅 Zaradi ljubega miru se strinjam...potem celo še ona proba. Kakih 15m bi šlo še z lahkoto, do nekega platojčka, kjer je že bilo več plezalcev. Od tam naprej pa so se ti plezalci - žemarili🤣

Počasi pada mrak in potrebno bo poiskat kamp...aja, ne, tokrat imava že rezerviranega, le malo dlje je spet. Je pa bila vožnja vsaj zanimiva. Očitno je sedaj glavna sezona požiganja podrasti. Nekaj, o čemer je precej pisalo v NP Sekvoja in je bilo opaziti tudi tam, tu še v večjem obsegu. Hja, kar zanimiva izkušnja, ko se voziš skozi požar. So pa čisto v ameriškem stilu, na vsakih 100m table "managed fire, do not report".

14.10. Vernal Fall, Nevada Fall, Little Yosemite

Včeraj je bila bolj vožja, danes se malo dlje odpraviva peš. Približno (oz kar natančno) sva si že včeraj nagledala kam. Tudi tista že omenjena rangerka nama je svetovala to opcijo (oz ena od dveh svetovanih). Očitno že nisva zgledala turista, saj je ta med najzahtevnejšimi "day hiking", ki jih oglašujejo. Saj večino ostalega so res bolj neki kratki sprehodi. Torej, mimo slapov do "Male doline" Yosemite. Pa v bližino Polkupole. Tu se tudi nadaljuje pot na ta znameniti vrh. A je za to potrebna dovolilnica, sicer je baje nevarnost neobvladnjive gneče. Ampak tako ali tako je sedaj že zimska sezona, zajle (no, v resnici je to bolj podobno ograjam, kot zajlam na naših ZZ poteh) ob poti na vrh so pobrali že stran, posledično je pot uradno zaprta. Hm...torej je sedaj lažje gor na šverc, ker nihče ne preverja dovolilnic...🤣🙊

Jutro je hladno. Celo na soncu. Kot da to ne bi imelo prave moči. Potem pa, kmalu ko parkariva, neka gospa s šopom "3D očal" v roki (vsaj tako je zgledalo), neko gospa vpraša, če bi rada videla sončni mrk. Ne, niso bila 3D očala. In sončni mrk je bil kar dobro viden, kako tretjino površine sonca je manjkalo. Zato torej manjša moč in mraz 😉

Do samega izhodišča proti slapovom je še ene 3km peš po ravnem. Vsa bližnja parkirišča so bila namreč že zasedena. Sicer vozi tudi nek bus, ampak sem imel občutek, da bova prej peš, kot če ga čakava. Pa še hitro sva se ogrela.

Na začetku poti se res valijo mase ljudi. Ne da bi bil nesramen, ampak že bežen pogled pove, da marsikdo od teh ne bo prišel daleč. In res je tako. Vznožje prvega slapu je še zelo oblegano, jezero nad prvim slapom tudi še precej, a že opazno manj. Potem pa vmes, vsake toliko kdo obupa na poti proti vrhu drugega slapu. Od tu naprej pa - ne gre več skoraj nihče.

Vernal fall je spodnji od dveh slapov na reki Merced, ki se na kratkem odseku, samo nekaj km spusti za 600m iz Male doline Yosemite do "spodnje", tiste bolj znane. Slap je visok slabih 100m in je precej vodnat. Pa še bolj sušna doba je sedaj, kako šele zgleda v pozni pomladi/zgodnjem poletju, ko se tali glavnina snega.

Na vrh slapu vodi strma, ponekod celo zavarovana pot. Ehm...ne, ne gre za Z ali ZZ pot, zavarovana je z ograjo, bolj značilno za kakšne stolpnice. Ko se strma pot spet položi pridemo na plato nad slapom, nad njim pa "Smaragdni bazen" (pool seveda v angleščini ne pomeni samo izklučno bazena). Slikovito jezerce, kjer rob granitne stene, čez katerega pada slap, ustvarja nekakšno zajezitveno pregrado, sicer jezerca niti ne bi bilo. Jezerce pa polnijo brzice, ki se začnejo po koncu gornjega slapu.

Nevada fall je višji, 180m, pri čemer pa voda nikoli ne direktno pade tako globoko, spodnji del granitne stene ni navpičen, pač pa se spušča strmo poševno. Zaradi tega pa je morda pogled z vrha še bolj zanimiv. Ob slapu, tokrat se pot dviga po desnem bregu reke Merced (sestopala sva po drugi strani), se spet vije strma pot. Marsikdo tu nekje obupa in do vrha ne pride. A se splača, saj so razgledi spektakularni. A le teh sva se bolj naužila ob povratku, nadaljujeva v Mali Yosemite.

Pot je bolj ko ne položi. Le malo koga še srečava tu naprej. Hja...povprečen Američan pač ni planinec 😂 Ob lepem razgledu na Polkupolo si privoščiva malico in hmeljevo kapljico. Ok, slednje predvsem jaz. Tu je tudi prvi dovoljen "divjinski kamp" za tiste, ki opravijo 2 ali več dnevno turo. Tu bova menda spala naslednjič, ko bo več časa. Čeprav so jo "skoraj poslali v Guantanamo", Valentina že razmišlja, da bi bilo drugo leto spet za prit. Če se bojo še nekatere druge stvari poklopile.

Od slapu sestopiva po drugi strani. Z vrha slapu so od tu razgledi res veličastni. Nekaj mladcev pa se, morda za kakšno stavo, celo ohladi v...zelo osvežujočem Mercedu. Že gležnji bolijo po minuti stanja v reki...kaj se šele zgodi z jajci...verjetno jih potegne do želodca 🤣😅

V zadnjem delu sestopa spet srečava skupino, ki jo je Valentina že prej spoznala. Ko sem skakal malo ven iz poti 😅 Namenjeni so bili (vsaj po svojem začetnem prepričanju) na vrh Polkupole, na koncu so prehodili manj kot midva. Sicer pa zgovorna in zabavna trojica, na koncu jim še malo svetujem glede Dolomitov, kamor pravijo, da bi radi šli.

15.10. Tioga Pass

Tudi tokrat sva spala v kampu izven Yosemita. Precej večji kot prejšnjo noč, čez 200 parcel, a so na recepciji zaključili z delom že ob 5 popoldne. Najprej malo čudno gledam vse skupaj, potem pa vidim, da je na vratih recepcije nalepljenih par lisotv. Na enem piše "Trobec". Zemljevid kampa z označeno parcelo. To je to. Vse brezstično 😆

Spet je nekaj vožnje do parka. Tokrat po cesti 120, ki gre naprej čez Tiogo. Tioga je s 3031m najvišji prelaz v Sierri Nevadi. Prva cesta je bila tu speljana zaradi rudnikov, a prvotnemu namenu kaj dosti ni služila, saj so rudnike hitro zaprli, že konec 19. stoletja. So pa konji, kasneje tudi motorna vozila opravljala prevoz tovora in ljudi. Turizem je začel naraščati po 2. svetovni vojni in ozka makadamska cesta ni več mogla "požreti" vsega prometa. 1961 je bila zaključena obnova ceste, ki je vključevala razširitev in asfaltiranje. Od takrat do danes se njena podoba ni več bistveno spreminjala.

Panoramska cesta čez Tiogo ponuja lepe razglede. In je čisto v ameriškem duhu - da se čim več vidi iz avta. Ok, kakšen kratek sprehod iz avta še pride v poštev, kaj več pa že ne. Saj vem da se stalno ponavljam...ampak Američani res niso planinci, kot smo Slovenci😅

Iz Z strani se cesta bolj počasi dviguje, tu je veliko zelenja. Za prelazom pa se proti V zelo hitro spusti, rastje pa nakazuje, da je pokrajina tu znatno bolj suha. Za danes sva planirala še, da se z vrha prelaza povzpneva na Mt Dano. S 3976m je menda 2. najvišji vrh v Yosemitu, a nič kaj znan in tudi nič tehnično zahteven. Pravzaprav zgleda že skoraj dolgočasen...kot Grintovec čez Streho😆In zakaj pišem vse v pogojniku? Ker sem ta dan ugotovil, da s planom, ki je bil tako dobro razdelan po dnevih - nekaj ne štima. Dnevi se ne izidejo. Gledam in gledam...ups...2x je 15.10.🙈

Ker ukrivljanje časa in prostora relano zgleda ne deluje, je bilo potrebno stvar na hitro prilagodit. Opustiva misel na Dano, saj naju v naslednjih dneh čaka še en, bolj zanimiv pohod in preostanek dneva posvetiva jezeru Mono.