Mono Lake in Mount Gould (oktober 2023)

4. del Mono lake in Mount Gould

16.10. Mono Lake

Za 1 dan se torej ni izšlo...ampak ok, to je sedaj za nama. V nadaljevanju pa spet vse po planu. No...ne čisto. A pri jezeru Mono se splača ustavit. To je tako ali tako že bilo v planu od začetka.

Jezero s 183km2 površine ni med največjimi v ZDA. Za primerjavo, je skoraj točno 2x manjše od Gardskega. Gre za trenutno površino. V preteklosti je že bila manjša zaradi izkoriščanja vode. Natančneje - vodotokov, ki ga napajajo. Zdaj pa ga v okviru konzervatorskega programa spet "polnijo". Polnijo pomeni, da voda spet nemoteno teče vanj, kar pa gre zelooo počasi. Jezero nima nobenega odtoka in sta dotok vode ter izhlapevanje v približnem ravnotežju. Posledično je, kot večina jezer, ki funkcionirajo na ta način - slano. 10% raztopina soli, kar pomeni okoli 3x večja koncentracija kot v morju.

Kaj je torej tu še toliko posebnega, razen milijard "vodnih" muh, katerih ličinke so bile nekoč pomembna hrana staroselcev, danes pa se z njimi hrani predvsem tisoče ptic? Prav gotovo že skoraj vesoljske lehnjakove strukture. Stebri, ki se dvigajo po 5 in več metrov nad peščeno obalo ali gladino jezera. Nastajo pod vodo, rastejo kot stalagmiti ob podvodnih izvirih sladke vode, ki prihaja iz Sierre Nevade. Tisto, kar danes vidimo nad vodno gladino, so ostanki preteklosti, ko je bilo jezero večje. Pod vodo jih je še precej več. Najbolj izraziti so na območju "južnih lehnjakovo" (Southern Tufa). Parkiranje je brezplačno, če imate letno karto za narodne parke.

V nadaljevanju se sprehodiva še do enega od vulkanskih kraterjev malo nad jezerom. Krater ni nič posebnega, po sami obliki bi komaj rekel, da gre za krater. Je pa zanimiva pokrajina. Stepa, skoraj puščava in suha, sipka tla, po katerih je kar naporno hodit. Sploh v klanec navzgor.

Na poti proti J se ustaviva še pri nekih termalnih izvirih. Hilltop Hot Springs. Na zemljevidu je označeno, ko si tam, skoraj ni nobene table. Saj v resnici ni ne vem kaj za videt. Morda za mediatcijo. Pozno popoldne, hribi v ozadju, skupinica v termalnem bazenčki in...vonj po "zelenem" v zraku😅 Tu bi se dalo imet še kakšne zanimive debate, a naju čaka še slabih 150km do današnjega cilja. Za katerega še ne veva, kje točno bo😅

Independence je vas, od koder se odcepi cesta proti Čebulni dolini. Do dobrih 2800m, kjer je tudi zadnji kamp. A morda ne bi spala tam, ker bo mrzlo...raje malo niže. Vmes je še en kamp, ki ima, kot pravi Valentina - lepo ime. 7 borov. Pravzaprav je to ime naselja...a naselje je samo hiša ali 2. Kamp je "samopostrežni in brezstični"😆 Ni recepcije. Sam se registriraš in pustiš denar v kaselcu. Zanimivo, na toliko mestih doslej sva videla plačevanje samo s kartico, tu pa samo gotovina. In točen znesek...midva pa nikakor 29 dolarjev. Stotka in nekaj drobiža...tako da na koncu pustiva kar 30€. Morda je upravnik kampa prvič v življenju dobil plačano v devizah 😆

jezero Mono

ne, ni v naravi, to je v muzeju :)

preproga muh ;)

potke

tipična (podeželska) avtocesta

tipična stepa

območje "južnih lehnjakov" (Southern Tufa)

zares pravljično slikovit svet

naporna hoja po sipinah

nekdanji krater

termalni izviri

17.10. Mount Gould 3964m

Mount Gould je nič kaj posebej izstopajoč vrh. Visok ni niti 4000m, pa je tam okoli kar mrgoli 4tisočakov. Ok, v imperialnem sistemu enot sicer preseže okroglo mejo 13.000. A še vedno, nič kaj poseben vrh. Nudi pa zelo lepe razglede, a to gotovo ni edini tam. Zakaj se je torej ta vrh sploh znašel v planu? Saj se ni...."tolažilna nagrada" po prilagajanju ture glede na dane razmere😆

Noč je bila najhladnejša do sedaj. Kako tudi ne, spala sva najvišje. Na 1800m. Kar hitro se spraviva pokonci, saj naju po predvidevanju čaka kar dolga tura. Cilj je Univerzitetni vrh 4138m. Pa že ta je bil na nek način "tolažilni". Najvišji vrh v Sierri Nevadi je Whitney 4421m. A ob prebiranju gradiva ugotovim, da gre za "romarsko pot". Ki pa je, enako kot Half Dome, omejena z dnevnim številom obiskovalcev. Te določi loterija, na katero se je potrebno prijavit že v začetku leta. Uglavnem...oči začnejo po zemljevidu iskat alternative in se ustavijo na Univerzitetnem vrhu. Ta je bistveno manj obljuden pa še prave poti ni gor. Ni pa tehnično in orientacijsko prezahteven.

Začneva v hladnem jutru v senci. Kot povsod do sedaj, je polno obvestil o medvedih. Torej nič pretresljivega. Že po par(sto) korakih prideva iz sence na sonce. Hitro se segreje. To področje je precej manj obljudeno. V celem dnevu srečava samo par ljudi. Za razliko od množice turistov v narodnih parkih, ti res zgledajo bolj planinci. 😁

Univerzitetni vrh, kot rečeno, leži ven iz poti. Ampak "zamišljeno opcijo" malo zgrešim in postane še nekoliko bolj brezpotno. Sicer nič kaj takega. Ne tehnično zakomblicirano, niti ne, da bi izgubil pregled nad terenom...le od Valentine počasi prihajajo bolj nejevoljni pogledi. A bolj, kot se mu bližava, bolj daleč se pravzaprav zdi. Pa ne zaradi kakšne "optične varke" ali "fatamorgane". Bolj in bolj je namreč jasno, da je pobočje belo. Da je sneg povsod. Tudi vsi tisti prehodi proti vrhu so zasneženi. Pojma nimam, kakšne konsistence je sneg. Vem le, da sva povsem brez zimske opreme. In tako kar hitro opustiva misel po vrhu.

Signala, kot že omenjeno ni, kaj šele kak prenos podatkov. Tako malo buljim v karto, kar sem si prej nekaj za silo naložil, najbliže "pravemu" zemljevidu pa je turistični prospekt. Nekako si je treba s tem pomagat, če hočem, da bo vsaj še nekaj od ture, ne samo kratek sprehod (Valentina se sicer z oceno do tu ne strinja). Torej...markirana, po kateri sva hodila prej in zdaj malo šla z nje, vodi čez Kearsarge Pass (3569m) naprej v NP Sekvoja in Kraljev kanjon. S prelaza bi mogel biti precej lep razgled. Nad prelazom se dviga Mount Gould. Nič markirano, a tehnično zgleda lahko. Naposled se odpraviva v to smer.

Nazaj na markirano pot prideva že skoraj na 3400m (vmesni del je seveda azimuti in najlažji prehodi) in kaj kmalu se odpre pogled na prelaz in Gould. Izginejo še zadnja drevesa - "prastari" viharniki, ostaja le še nekaj rušju podobnega. Nato začne prevladovati pustinja. Malo pod prelazom se pojavi še en zanimiv prizor - zaledenelo jezero. Ok, nič posebnega samo po sebi...a ob dokaj zmernih temperaturah tega nekako nisem pričakoval. Očitno je ponoči kar bolj mrzlo, vsaj tu gor.

Na sedlu se res odpre čudovit razgled na drugo stran. Še 2 osebi sta takrat gor. Malo klepetamo. Eden bo tu par dni. Spal v divjini. Stran od "ponorelega sveta". Pravi, da sicer sam ne hodi toliko kot njegova žena, ki je že opravila cel PCT. Ne, ne gre za tisto zloglasno zadevo, ki smo je bili pri nas "navajeni" v času totalitarizma, pač pa za dolgo planinsko pot. Pacific Creast Trail. Od mehiške do kanadske meje na razdalji dobrih 4000km. Torej precej daljša kot naša Transferzala...tehnična zahtevnost pa vseeno ni tako visoka.

Človek je (sploh za Američana) precej razgledan. Pogovorijo grejo sicer tudi že v precej "alternativne" zadeve. V nekem trenutku že malo preveč za moj okus (da ne rečem preveč za moj razum). A sem skrajno neverjetnih zgodb tako ali tako že navajen iz lekarne in mirno poslušam naprej. Tako da je možakar na koncu še dodal "I see u are awaken. Good for u!"😆

Do vrha Goulda je od prelaza slabih 400m. Valentina ne gre. Pravi, da tudi jaz ne smem čisto do vrha. Saj tudi nisem, zadnjih recimo 10m zelo razbitega terena spustim. Do tik pred vrhom pa dokaj enostavno. Ni nobene poti, a nič orientacijsko in tehnično zahtevnega. In ker sem obljubil, da bom takoj nazaj, proti vrhu kar letim...pol ure za teh skoraj 400m. Pa na tej višini 🙈 Razglede z vrha bom pa zgleda občudoval na slikah...😅

Nazaj sestopava cel čas po markirani. Pri enem od jezer si vzameva še daljšo pavzo in skušava čim bolj užiti še zadnje poglede, glasove, vonjave...Sierre Nevade. Danes zvečer je že povratek v "civilizacijo". Spiva na avtocestnem postajališču. Jutri nazaj v San Diego in potem neizbežno - konec dopusta.