Storžič (14.1.2023)

 Že pol meseca je mimo, pa šele prva letošnja tura. Vreme morda ni obetalo tako vrhunsko kot včeral (ko so bile druge obveznosti), a vseeno čisto v redu. Pravzaprav zelo lep sončen dan...le dovolj visoko je bilo treba😁Škoda, da sta je Valenitina in Jelena kot pijanec plota držali odločitve, da gresta samo do Kališča.😅 Že na Bašeljskem vrhu bi se nasmejalo sonce. 

Storžič torej. Včeraj se že bolj pozno zmenimo kako in kaj. Kjer prideta v poštev lažja/krajša in težja varjanta. Storžič seveda pozimi ni nikoli lahek. Tokrat je stvar še malo bolj delikatna. Snega je malo. Da ne rečem zelo malo. Če je sneženje prejšnji vikend ponekod še zgledalo vsaj "delno bogato", tu ni bilo tako. Ali pa ga je toliko odpihnilo. . 

Proti Kališču se sneg, no, led na poti začne kakih 200 višincev pod kočo. Derezice skoraj da obvezne, sploh za sestop (za sam Storžič mislim da ni potrebno razglabljati o nujnosti zimske opreme). Naprej proti Bašeljskemu vrhu je končno malo več snega. Celo na rušnatih vejah je še ostal nepredelan...a do prave zimske idile še malo manjka...

Dereze si nataknemo tam nekje na 1800m. Ko postane teren bolj strm in sneg bolj spihan. Tu je še vse ok, pa tudi še nekaj časa naprej. Bolj težavna postane stvar malo višje. Tam, ko gre pot malo časa po grebenu. Precej je spihano in z derezami pogosto praskaš po skalah. Tudi cepin se kdaj zatakne za skale. In ja, to pomanjkanje snega naredi zadeve bolj zahtevne. Tik pred novim letom sem pisal o dobrih razmerah v V grapi Tosca in bil s strani nekaterih (no, predvsem enega zelo vztrajnega) skoraj kregan, da razmere nikakor niso dobre in so zaradi pomanjkanja snega zelo zahtevne. Svojega mnenja seveda nisem spreminjal in še vedno stojim za njim, tu pa vseeno glede tega dodajam opozirilo. Pač mešanica snega, ledu in skal na izpostavljenem grebenu ni čisto hec. 

Naprej je potem spet bolje. Snega je spet malo več. Oz bolje rečeno, pot ne gre več po skalah, ki štrlijo iz snega. Iz druge strani jih je na vrh zgleda prišlo malo več, saj je sled bolj jasna. Tudi od Kališča pa nismo "prvopristopniki" po sneženju. Na vrhu malo vetrovno. Tako da se za malico, oz kar pravi piknik malo spustimo. Pod "ograjopikasi" je zavetje. Piknik...ja, v ruzaku sem imel celo veliko pico. Domačo, včeraj pečeno. Pa še sam sem jo spekel (ok, skoraj vse ostalo je res pripravila Valentina😅). Marko tradicionalno skuha kavo, Mojca potegne ven še burek...le namesto pira tokrat bolj letnemu lasu prilagojene tekočine. Ni da ni😁 Ob vrhunskih razgledih.

Ob sestopu se megla, ki je zjutraj segala nekako do 1650m malo dvigne. Bašeljski vrh je sedaj "skoraj otoček". Ampak samo skoraj, saj je tik pod "vodno" gladino. Tudi na Bašeljskem sedlu piha malo bolj kot prej. Hm...prej sploh ne vem, če je kaj. 

Do koče pridemo ravno, ko Valentina in Jelena začenjata sestopat. Brez, da bi se kaj točno zmenili. Točno ob 15 pa nazaj pri avtu. Štart ni bi prav zgoden...kar krepko čez 8 je že bilo. Ja, naša skupina se res ni veliko ustavljala. Storžič pa danes...srednje obiskan. 6 nas je bilo gor. Plus morda še kdo popoldanski in še kdo bolj zgoden iz druge strani. Pa baje jih je še par obrnilo. 

hokej igrišče ;)

končno pridemo nad meglo

Bašeljski vrh in nadaljevanje

snežne skulpture

Očak v daljavi

zoprn del, tu je praskanje po skali