Zima še vztraja...kako tudi ne, še nekaj planov je z njo, preden odide.😁 No, današnja tura je vsekakor bila eden "velikih planov", a morda bolj ob koncu zime. Tako pa je padla na hitro. "Kaj pa če ne bi južnih pobočij, ker ne vem, kako bo popolne in gremo raje to?". Janez ni ljubitelj prezgodnjega vstajanja. No, tudi sam ne, če ni treba😂 Torej lahko štartava bolj pozno, ker je severna.
Zapeljeva se do zgornjega parkirišča in 6.45 štartava. Še dvojica je tam (člana skupine) s katero smo se še veliko videvali. Markirana pot do Aka je zaprta. Upravičeno, tu je bilo pravo opustošenje. Popolnoma spremenjena pokrajina lahko "rahlo zmoti" orientacijo, čez pot podrte smreke pa so vse prej kot blagodejne za nošnjo smuči.
Sneg se začne za Akom. Praktično takoj, ko prideš ven iz zajl na ravnino. In kar na debelo je. Zaenkrat drži. Tam pa tam se včasih, po redko predre, a ni hudega. Še ene stopinje so pred nama. Takrat, ko je Janez že dolgo na smučakah. Torej ne bom danes edini pešak pomislim v šali.😅 In res tudi kmalu opaziva 2 postavi, ki rineta v breg proti 3 macesnom. Počasi napredujeta. Verjetno gazita. Odločiva se, da greva bo po levi, čez plazovino. Na začetku ne kaže na dobro izbiro, a se hitro navadiva, kako "pametno" stopat čez. Večje snežene kepe držijo težo, če stopiš na tiste drobne, pa si hitro do kolen ali še bolj globoko. Potrebnega je nekaj ravnotežja, a gre. Ko se strmina poveča in ni več odložene plazovine pač pa samo še zbita podlaga, po kateri je drselo, so potrebne dereze.
Nekje pri 3 macesnih pogleda prej omenjena dvojica ven iz grape in tako ju že ujameva in hitro tudi prehitiva. "A je tam boljše?" "Ni idelano, a pomoje precej boljše, ker sva prišla precej hitreje čez". Zadaj je še skupina 5 turnih smučarjev.
No...če je bilo do tu še ok, oz sem že hotel reči, da je bil začetek plazu ena bolj tečnih reči...pa se je zdaj začelo. Gaženje namreč. Ne, nihče ni še hodil tu od zadnjega sneženja in sneg je zelo nepredelan. Gaženje od 3 macesnov skoraj do Izstopa iz Jugove. 600 višincev! Ja ni kaj jamrat sedaj...treba je naprej. Treba je gor. No...ni treba...ampak v resnici je treba😂 Menjujeva se v vodstvu, priznam, Janez je več...a je resnici na ljubo tudi znatno lažji, tako da njegovi stopi se še malo podajo, ko stopim vanje. 200 višincev je res napornih. Strmo v klanec in povprečno do kolen. Kdaj več, kdaj manj.
Po prelomnici postane lažje. Podlaga je trša in ne gre več tako globoko. Janez se ponovno smučarsko opremi. Skupina 5 turnih smučarjev je medtem prišla že čisto blizu. Kako tudi ne, po "potki" je lepše in lažje.😅
Na cca 2150m, torej nekako na vstopu v Jugovo "taktično" malo počijeva. A do naju pride samo dvojica, ki je že pod 3 macesni gazila svojo linijo. Petero smučarjev zgleda tudi taktično počije malo nižje. Hja nič, pa zagrizimo še to. Sicer sem upal, da je grapa kaj splazela in bo lažje...pa ni čisto tako. Vsaj 4 smo sedaj in se vsi menjamo, tako da vendarle je lažje. Do vrha grape. Natančneje, do razcepa na levi in desni izhod. Pravita, ga gresta samo do vrha desnega kraka. Ah, to pa že ne pride v poštev, jaz hočem gor, na vrh!😂 Vem, da je levi krak precej bolj strm, a če me spomin ne vara, bi bil pri desnem izstopu potem en zeloo zoprn del, spust v škrbino oz vrh levega kraka. Janez se čisto strinja.
Levi krak je precej strm. A zelo lepo zalit. Spet je podlaga dokaj nepredelana, a čisto dobro drži. Ledu nobenega. Hitro sva na izstopu in potem samo še čisto malo do vrha. Na začetku grebena se odpre lep razgled, a hitro se podijo meglice sem in tja ter skrivajo vrhovo. Po nekaj časa se le odpre skoraj cela panorama.
Na vrhu se mi zdi, da se malo že pozna "breme" prejšnjih dni. Najprej 2 dni bolniške (presenetljivo hitro se pobral, glede na to, kaj je kazalo) potem pa še včerajšnja orientacija v ekipi z gorskimi tekači A 4h50 za 1700 višincev ob toliko gaženja...niti ni počasi. Saj je šlo skor počasneje za dol. No, seveda, ker štartava takoj za smučarsko skupino se je v gornjem delu grape nagužvalo. Velika strmina zahteva izredno previdnost in samo enega naenkrat pri spustu.
Resnično "jebanje ježa" pa je bilo čez Ak. Čez tisto ravnino. Saj ne, da ne bi že zjutraj točno vedel, ali vsaj precej natančno slutil, kaj me čaka...a takrat ni bilo za razmišljat o tem. Vsak drugi korak, pa pogosto še en vmes, je šel globoko. Do kolena,...do riti,... To je bilo res odveč in tukaj bi bile smuči zlata vredne. A na koncu...čez nekaj časa...to ostane zgolje še ena smešna zgodbica o mazohizmu. Skoraj tako hudem mazohizmu, kot prečenje Bavški Grintavec - Svinjak. Ali ledenik na Hochalmspitze. Ampak "trpljenje" takrat, se zdi danes res komično. Ostalo pa je veliko lepih spominov na res veličastne ture, ki jih je v vsakem primeru bilo - vredno iti. In za današnjo velja povsem enako!
 |
| opustošenje po neurju. Veliko hlodovine so že pospravili |
 |
| nerodno s smučmi |
 |
| Za Akom. Levo Široka peč |
 |
| gor po plazovini |
 |
| tu je samo letelo dol, sneg spodaj pa močno potlačen |
 |
| pogled proti Jugovi |
 |
| ogromen falus 😅 |
 |
| razcep na levi in desni krak |
 |
| "naša" ekipa |
 |
| proti Avstriji |
 |
| Oltarji, Rokavi, zadaj Škrlatica |
 |
| Kukova špica in Škrnatarica |
 |
| "Fotr" se je končno pokazal |
 |
| zelo strmo za dol |
 |
| pogled nazaj, levo za skokom je vstop v Jugovo |
 |
| ostanki kložastega plazu |
 |
| 3 macesni, Ak in Gozd Martuljek |
 |
| plazovina |
Komentarji
Objavite komentar