Prečenje Bavški Grintavec - Svinjak (26.6.2022)

"Tura za norce in mazohiste", "velika Bavška tura", "najlepši zeleni greben" pri nas in še par podobnih oznak sem zasledil. Greben je zgledal zanimiv in je postal še bolj "misteriozen" že davnega leta 2010, na vodniškem tečaju v Bavšici, ko sem bil še precej bolj zelen, vsaj kar se tiše brezpotij. Ogledovali smo si greben, na kar reče Rudi - vodja tečaja: "Š`to pa sam Jelko pozna, al."

Vmes je šlo malo v pozabo, 2 leti nazaj pa je dobil visoko prioriteto na spisku želja, ko sem prebral prvi opis prečenja. Naslednja stvar - dobiti še kakšnega norca in ga prepričati v to ;) Urška je običajno vedno za take reči. A niti takrat, ne lani nikakor ni šlo skozi. Do danes. Prejšnji vikend se še dogovorim za "logistično podporo". Jasmina je namreč šla na Bavški Grintavec. Super, ne bo treba hodit nazaj v Sočo po ravnem 8km. (no...ne bo treba štopat ;) Torej - gremo.

Vedel sem, da bo dolga tura, a tako zelo...morda vseeno nisem računal. 5.40 štart v Soči. V dolgih hlačah, ker bo gor rušje...a ob vročini in sopari že po 5min sledi preoblačenje. Bojo dolge hlače prišle na funkcijo kasneje. Par jih prehitiva na poti do gor, a gneče ni. No, tu je ni nikoli, o čemer priča tudi vpisna knjiga. 3h30 je ravno po planu. In po 1850m vzpona "na šus" se prava tura šele začne...

Napovedan je bil vroč dan, sonce pa je tako ali tako zdaj najmočnejše. Nikoli nimam na turi 3,5l tekočine in je niti toliko ne spijem, tokrat je šlo do zadnje kapljice. Za začetek je v okolici še nekaj oblakov. Tako so deloma skriti Pelci in greben nad Loško steno. Še dobro, da je bil tudi vmes še kakšen oblak, že tako je dovolj žgalo.

Nekaj časa po grebenu še vodi markirana pot z že precej zbledelimi markacijami. Tudi, ko se pot umakne malo pod greben, nadaljujeva po grebenu. Je pač grebensko prečenje. Nekaj je tudi skalnega plezanja po ponekod precej razbiti, čisto malo stran pa kompaktni skali. Mislim, da je bilo to plezanje, ki se mu pot ogne, ravno Mali Grintavec (2294). Z Vrha Brda (2152) se spušča čisto enostavna sprehajalna pot. Pred Vrhom Ruš markirana zavije desno proti Bavšici, naravnost pa pravo brezpotje. Tu hodi le malokdo. Vrh Leh (1925), Bandera (1974) in Ovčja Planja (1958) so lahko dostopni, samo grebena se držiš cel čas. Tu je kratka pavza, pojeva čokolado preden se stali in naprej.

Tu pa ena večjih, no edina resna napaka danes. Opise sem si večkrat prebral. A v resnici sem jih vedno bolj na hitro preletel. Orientacija ni zgedala posebej zahtevna, pač držiš se grebena in iščeš prehode med rušjem. En detajl mi je ušel...z Ovčje Planje se spustiš levo in potem prečiš proti sedlu. NE greš naravnost po grebenu skozi rušje. Dobre pol ure je vzelo za morda 400m zračne linije in manj kot 100m spusta. Počasi rineš naprej, rušje pa ti kot vampir pije moči.

Na Špičici (1783m) prvič prideva na "glasno pogovorno" razdaljo do Janeza, še enega današnjega "somazohista", ki je stal na sosednjem vrhu in svetoval, kje bo najlaži spust. (da gre za Janeza sva vedela že iz vpisne knjige). Za nama pa pride še četrti somazohist (po precej bolj pravi poti) - Andrej. Kdo bi si mislil, da se nas bo čisto naključno danes toliko nabralo.

Spust v sedlo, malo s tarzanjem, vzpon po strmih soških travah, spet s pomočjo rušja na sosednji vrh in tako naprej. Rušje je postajalo vse gostejše, spredaj je Janez zaradi tega zmanjšal tempo, mi pa se v troje prebijamo naprej in na naslednjem vrhu se združimo. Rušje sicer nikoli več ni bilo tako gosto, kot pri tistem spustu z Ovčje Planje, sem ga pa pri vzponu bolj preklinjal. V nekem trenutku sem imel res že občutek, da se poganjam na zadnje atome moči. Malo sem probal zadeve še olajšat Urški in držal tiste bolj štrleče veje dol, dokler ni stopila gor. Hja, v tem trenutku ne bi bil v njeni koži - krajšimi nogami in znajno manjšimi čevlji. Na vrhu se kar sesedem. A par požirkov vode presenetljivo hitro "resetira sistem".

Spet skupaj brodimo po rušji skozi tehnično najzahtevnejši del. Strm spust, kjer je treba malo prečit in se malo spuščat. Teren spodaj je res zelo strm, kakih 60°. Brez tarzanja čez rušje pač ne bi šlo. Oz, brez rušja bi bila edina rešitev abzajl. Tako pa zaupaš rušnatim vejam in upaš, da je bojo zdržale.

Smo pred Ostrim Robom (1761). Gor ne gremo. Andrej se odloči, da bo še kar nekaj časa prečil in izpustil še naslednji vrh. Medi strme trave ne dišijo, navsezadnje gre strmo gor tudi nekaj starih človeških stopinj. Za nama gre tudi Janez. Kar malo olajšanja je bilo, ko zagledam Andreja kakih 150-200m naprej, ko je iz strmega prešenja pišel nazaj na sedlo na grebenu.

Janez pravi, da bo še malo počil in se počakamo na Svinjaku (1653). Zdaj je pa res že blizu. Greva naprej, spet borba z rušjem in na sedlu, kjer je bil prej Andrej se obrnem. Janez maha, jaz mu maham nazaj in skušam dopovedati, kje bo najlažje čez. Potem zaslišim "voda". "Ja, imava še vodo, lahko ti jo nekaj odstopim, ni panike..." potem pa "gleženj". O, jeba! Ja nič, grem nazaj skozi rušje proti Janezu. Na srečo se je lahko sam premikal. Na srečo je bilo rušje že malo bolj rekdo, na srečo ni bilo več nekih vzponov ali spustov...a tistih...hm...500, morda 600m do Svinjaka je kar trajalo. Resnično rad imam prezpotja, a nepopisno olajšanje je bilo, ko pridemo spet na markiran svet. Morda še večje kot takrat ped Staničevim vrhom tisto "znano brezpotje".

Po partizansko se razdelimo pir, ki ga že cel dan nosim za konec grebena. Še vedno presenetljivo hladen, nam je vlil novih moči. Zdaj sledi samo še...1200m spusta. Skoraj 15 ur je trajalo, da sva spet v dolini.

Lani sem pisal, koliko rešpekta sem imel pred prečenjem Košute, koliko časa časa je trajalo, preden sem se odpravil in koliko lažje kot sem mislil, je bilo na koncu. No...tu vsekakor NI bilo lažje. Prej obratno. V samih "statističnh parametrih" tura res ni ekstremno dolga. Pravzaprav daleč od tega. A rušje ti dobesedno izsesava moči. Nekaj podobnega je bil pri že prej omenjenem Staniču in na grebenu Vavčarjev, a nikoli tako ekstremno. Nekaj pa je dodal še vroč poletni dan. Tako me je pa zdelala samo še Hochalmspitze (ok, tista vseeno bolj).

Ne bi rad prestrašil koga, ki se ima namen odpravit...ali pa ja, bi :) Oz mu/ji dal malo misliti. Od parih sem že slišal, da je to tura, ki si je nekako ne želiš ponoviti. Verjetno bo po par prespanih nočeh že malo drugačno razmišljanje...a ponovitev zagotovo ne bo prišla ravno v kratkem :)