Gamsovke (16.11.2024)

november 19, 2024

Tehnično gledano bi bilo bolj pravilno "prečenje grebena od Tolste Košute do Turna". Ampak glavni cilj so vsekakor bile Gamsovke. Ker so bile takrat pri prečenju Košute izpuščene. In ker je to tehnično daleč najtežji del grebena Košute. No, vsaj na delu, med obema skrajnima 2tisočakoma. Izven tega območja obstaja nemara celo kaj težjega...😅

Torej, nagledane so bile dolgo, a so čakale lep in kratek dan. Ker dolgega dneva je za tako turo skoraj škoda. Ali pa je takrat pošihtna 😅 No, zadeve seveda ne gre podcenjevati. Kilometrov in višincev res ni veliko, nikakor pa ni lahka. Po opisih gre za plezanje do dvojke ali malo več. Parkrat je močno pošodrano in razbito, a na najtežjih detajlih je skala presenetljivo dobra. Na takih turah se vedno postavi vprašanje glede štrika. Kakor se komu zazdi, oz kolikor je suveren. Na najtežjih mestih so narejeni štanti za abzajl oz varovanje.

Najprej sem si nekako zamislil smer Z-V. A smo šli potem obratno. Ne vem točno zakaj 😆 Ta smer je verjetno malo težja, saj je s predzadnje Gamsovke tisti najtežji spust. Ki ga je sicer z lahkoto možno rešit z abzajlom.

Ne mudi se preveč, ob 7 se zmenimo za štart iz Lj, malo po 8 začnemo hodit. V Jelendolu je kar sveže, a že na štartu je par stopinj več. Ko malo nad Dolgo njivo pridemo na sonce...je že kar hitro za kratke rokave. No...vsaj zame 😅 Sploh tisti strm proti soncu obrnjen vzpon na Tolsto Košuto kar segreje. Na grebenu na trenutke malo popiha, a mraza ni.

Na Tolsti Košuti je kar precej planincev, naprej proti Obličem je že bistveno manj obljudeno. Nismo pa edini, še ena skupina gre za nami tam čez. Pa še pes in njegov lastnik sta prišla do vznožja prve Gamsovke. Naprej pa za štirinožca ni več šlo. Skok na prvo Gamsovko zgleda bolj na daleč kar hud. A velja tisto že prej omenjeno - skala je razčlenjena in dobra. Do najvišje Gamsovke je še nekaj izpostavljenih mest, kjer je treba biti previden, še en krajši spust, ki spet na daleč zgleda težji, kot je potem, ko se ga lotiš.

Na vrhu Marko obudi tradicijo iz pred nekaj časa - gorsko kavo. Ne, še vedno je ne pijem, a ob taki priliki vseeno zadiši 😆 Malo več časa si vzamemo za posedanje, kmalu pa sledi najbolj delikaten oz najtežji del. Ozek greben je močno pošodrano in razbit, konča se s tistim skokom v abzajl. Ali pa plezanje. Malo tudi poštrikamo. Časa imamo na pretek. Pa na terenu, kjer se počutim stabilno tudi ni nič narobe malo ponovit varovanje plezalca. Glede na plane, o katerih smo se menili za naslednje poletje...bo treba biti pri teh rečeh kar uigran 😆 Abzajlu se pa odpovem...je skala preveč mamljiva 😁

Košutnikov turn je čisto blizu tako da logično, da se povzpnemo še tja, čeprav se vmes o tem sploh nismo pogovarjali. Ta je seveda spet precej bolj obiskan. Tam malo podebatiramo s četverico, ki je prečila markiran del Košute. Hja, očitno so štartali precej pred nami, saj so imeli do sem precej dlje :) In še malo zabave s kavkami. Tudi tu si pustujo postrežbo (beri: jejo z roke).

Sestopimo po tisti direktni proti Dolgi njivi. Hitro gre, saj je strmo. Za zaključek še analiza ture na, kot bi rekla Maja, "alpinističnem piru" 😆

P.s. glede pojavljanja cepinov na slikah...zadnjič na Loški steni sem dobil trdno potrditev tega, kar sem menil že prej: če je za strma travnata pobočja upravičeno pričakovati, da bojo mokra ali kakšna slana, potem je cepin obvezna oprema 😅