Prečenje Košute (1.10.2021)

Košuta naj bi bila najdaljši alpski greben pri nas. Sam imam glede tega sicer rahle pomisleke, očitno avtor te navedbe ni upošteval Tolminskih gora kot en greben. Pa verjetno še česa drugega. Ampak ne glede na vse, greben je dolg. 9,5 km zračne linije od obeh skrajnih točk, ki se dvigata nad 2000m, Velikega vrha (2088m) na Z in Tolste Košute (2057m) na V. Vmes pa se zvrsti še 11 drugih 2tisočakov, skupaj torej 13. V določenih virih pa se pojavi še kakšno dodatno ime, tudi Tolsta Košuta se včasih pojavlja kot 2 vrhova.

Prečenje je seveda mišljeno kot prečenje celotnega grebena. Marsikdo namreč spusti nemarkiran del V od Košutnikovega turna. Spustila sva edino Gamsovke (2065m), saj je tehnična zahtevnost tam precej višja. Dvojke, menda celo trojke.

Prečenje je bilo že nekaj časa v planu. Že od lani. Vedno je veljalo "ko bo stabilno vreme in dolg dan, pa ne prehuda pripeka". Dan se je že kar skrajšal, a na dopustniški petek je bilo napovedano stabilno vreme, pripeke pa zdaj tako ali tako ni več. To bo to. Kar malo optimistično napišem v našo hribovsko skupinico, če ima slučajno kdo dopust in bi šel na dooolgo turo :) Kar na hitro se javi Dženis.

Štartava pri Mrzlem studencu. Skoraj da najvišje, kar se še pride z avtom. On 6 je še trda tema. Šele malo pod Kofcami ugasnem čelko. Prvi vzpon do Kofc je bil ravno za ogrevanje ob svežem jutru. Sledi dolgo prečenje. Malo gor, malo dol, a kar nekaj časa še ne bo resnega vzpona.

V daljavi že od jutra odmeva glasno rukanje jelenov. Ne spomnim se, da jih bi na kakšnem žuru kdaj kdo tako glasno klical ;) Od Kofc proti Šiji pa se "kapitalc" tudi mirni sprehodi malo pod potjo, kakih 30m stran in izgine v gozdu. Proti Planini Pungrat pa je v dolgih skokih čez travnik odhitela še košuta.

Do Dolge njive se nabere že nekaj kilometrov, tu pa se končno začne začne pravi klanec in vzpon na greben. Tolsta Košuta je nemarkirana, a je pot nanjo lahka in tudi dobro sledljiva. Običajno nadaljevanje pri prečenju pomeni sestop na markirano pot za Košutnikov turn (2133m). Greben je naprej res zahteven. Ker nisem hotel izgubljati preveč višine, sva še nekaj časa nadaljevala po grebenu na Obliče (2026m) in sestopila šele tik pod steno, ko se greben dvigne v Gamsovke. Pa ni bilo ravno najbolj pametno. Seveda nisva bila prva, ki sta to počela, sledi so že bile. A tu je zelo strma trava, ki je bila za nameček ponekod še rahlo mokra. Padec pa se konča globoko. In na koncu bi bilo tudi časovno verjetno hitreje sestopit prej, kljub kakim 100 ali celo 200 dodatnim višincem. Ta del res ni bil prijeten. In seveda je bilo ZZ brezpotje.

Nadaljevanje potem po markirani poti. Strm vzpon na Košitnikov turn. Vmes si ogledujem Gamsovke in naprej ugotavljam, da tam čez kar tako res ne gre. Pri sestopu s turna pride mimo znan obraz. "O živjo, mi se pa poznamo" :) Par besed o hribih, o minulem BMUMOC, potem pa naprej. Markirana pot gre sedaj bolj ko ne cel čas po vrhu grebena. Sledi Ostrv (2104m), Macesje (2124m), ki je 2. najvišji vrh Košite, a kaj posebej označeno ni nič o tega. V tem delu je pot zahtevna, saj je nekaj zajl.

V nadaljevanju se prej lepo sončno vreme začne kisati, saj so posamezne vrhove, potem pa cel greben ovile meglice. Se je pa v tem vmesnem času, nekje od Macesja do Užnika (2079m) in še naprej večkrat pokazala zelo lepa glogija. Pojav, ki je mogoč samo v takem, na pol oblačnem vremenu. Z užnika pa je še bilo videti dvojico v steni Cjajnika. Kasneje se je povsem pooblačilo, oz, se je cel greben zavil v meglice. Edino niže dol je bilo videti, da je še jesno. V nadaljevanju torej gor-dol po vrhovih. Tudi tam, kjer gre pot malo nižje, sem hotel pobrat vsak kuceljček. Naprej sledijo Tegoška gora (2044m), Pungrat (2025m), nekje vmes, ali morda že prej, je še "skrivnostni" Perilnik. O njegovi višini ni enotnega konsenza, niti o tem, če sploh obstaja.

Dženisu je je že poznalo pomanjkanje spanja (sicer tudi sam nisem bil ravno naspan) in v Škrbini sestopi proti Kofcam. Ja, takrat res ni bil velik hoditi po grebenu. Megla in rahlo do zmerno vetrovno. Ker sem bolj trmaste sorte, sem bil kar trdno odločen, da pridem do konca. Nekako sem imel tudi občutek, da se zna megla vendarle še razkaditi. In res se je na Velikem Kladivu (2094m) nebo odprlo. Glede na to, da je bila malica že dolgo nazaj, na Tolsti Košuti na hitro nekaj zmečem vase - pretečen Fresubin in 2 rebri jedilne čokolade. Ruzaka tu tako ali tako skoraj ni kje odložiti, saj so ovce tlakovale cel vrh. Me prav zanima, če se bojo tu pojavile "ograjepikasi". Ali je to samo tam, kjer je potrebno ideološki simbol na vrhu zaščititi pred štrinogimi domačini... Pri spusti z vrha srečam čredo ovc, ki so jim bila precej všeč moja prešvicana oblačila. Če ne bi odhitel naprej, bi me še slekle...

Z Malega Kladiva (2036m) se že vidi konec grebena. Ni več tako daleč. Še malo gor-dol. Najprej predvsem dol. Potem pa še zadnji vzpon na Toplar (2000m) in končno Veliki vrh. Zadnji vzpon je bil že rahlo naporen, a na vrhu se v trenutku spet napolnim z energijo. Sonce je že bolj nizko na nebu, spodaj pa neskončno morje oblakov, otoki, ki štrlijo vem, pa se začnejo nekje na 1600-1800m. Usedem se, oprem pir in samo še...uživam. Prileti kavka - saj vemo kaj hoče ;) In mi je z roke. Še v pir bi verjetno pomočila kljun, če bi ji dovolil (in če bi dosegla). Jaz pa še naprej strmim nekam v daljavo. Za take prizore se hodi v hribe. Za take prizore se živi! Ni bil več tako pomemben izpolnjen cilj, pač pa samo še uživanje v trenutku. Trenutku, v katerem se je popolnoma izgubil tudi občutek za čas...in počasi bo res že treba dol...

Hitro sem na meglenih Kofcah, kjer Dženis že nekaj časa čaka. Pir in štruklji odpadejo, koča je v tem času odprta samo še za vikende. Hitro tudi sestopiva dol in po 12 urah in pol sva pri avtu. Lepa, dolga tura. Najdaljša letos. Kar sama od sebe se mi po mislih začne motati primerjava s Polovnikom. Podobno prečenje. A Košuta je daljša. Več kilometrov in več višincev. Nezanemarljivo, na višjih višinah (in posledično malo redkejšim kisikom) in tisti del po Gamsovkami je tehnično zahtevnejši, kot karkoli na na Polovniku. Ni pa tistega "raziskovalnega" dela, kot je sestop po Slateniku. In na srečo tudi ne tistih nadvse tečnih 5km asfalta ;)

V glavnem...kraljevska tura, na super dan. Morda sem do nje imel kar malo preveč spoštovanja, da je tako dolgo čakala. A po drugi strani, če si nanjo pripravljen, na koncu sploh ni tako huda, kot se je sprva zdela. In bolje tako, kot pa vmes "trpeti" :)