Greben Loške stene V del (31.10.2024)

Prečenje grebena Loške stene je zagotovo "Grand Tour" za vsakega gornika. Ne vem točno, koliko časa sem se že spogledoval z njo. Vsekakor par let. Če ne prej, je resna ideja začela zoreti po tistem mazohizmu od Bavškega Grintavca do Svinjaka 😅 A ta greben je od "sosednjega" še daljši, bolj razgiban in na splošno zahtevnejši. No, vsaj rušja nima 😆 Pravzaprav je tako dolg, da se ga le malo kdo loti celega v enem dnevu. Tudi mi smo tokrat opravili s polovico. A ob daljšem dnevu...in če bi izpustili Votli vrh...bi morda še celo šlo 😆

"Četrtek ali petek za praznike...to, kar smo se zadnjič menili...sicer je dan že malo kratek..." "Dejmo vseeno probat...". In smo šli 😁 Sicer tokrat v manjšem številu kot zadnjih nekaj podobnih tur. Ob 6, še v temi, sta v Bavšici že parkirana 2 avta, še en se pripelje takoj za nami. Zjutraj je vlažno. Kljub prijetnemu hladu začnemo hitro švicat. Počasi se dani, Janez pa diktira visok tempo. 2h10 do sedla Brežice😅Tako...ogreli smo se. Sedaj se začne tura zares...

Proti Plešivcu (2184) je čisto na začetku malo poplezavanja po razbiti skali, nadaljuje se s travo. Malo še v slani, vsaj kar je je v senci. Naprej je mokra. Tu sem že prvič uporabil cepin. Recimo, da še ni bil tako nujen, kot potem v nadaljevanju. Ja, še pozimi ga velikokrat ne uporabljam toliko, kot sem ga na tej turi. Strme trentarske trave imajo svoj "čar" (da ne napišem kaj drugega).😅

Plešivec je še dokaj prostran vrh a se greben v nadljevanju hitro zoži. Naslednji je Bavh (2188). Skalnato travnat raz iz vzhodne strani zgleda nemogoče strm in izpostavljen. Kot velikanska britev. Na slikah verjetno zgleda še bolj grozno kot v resnici. V resnici, ko prideš bliže, veš da je tisti strm raz čisto dovolj širok za človeka z...dobrim ravnotežjem.😅 In verjetno se ga je res najbolje lotit čisto po vrhu raza. Na koncu niti ni med najzahtevnejšimi vrhovi v grebenu.

Vrh Bavha je razpotegnjen. Na njem najdemo še napete vrvi. Verjento kakšni izhodi iz alpinističnih smeri iz strani Loške koritnice. Proti Z se greben spet razširi in postane manj izpostavljen. Vrh Goleževice (2120) bi sam skoraj težko uvstil na seznam samostojnih vrhov, saj gre bolj za nek neugleden kuceljček, ki se slučajno ravno malo bolj dvigne, kot ostale skale. Da ne bo pomote, še vedno je potrebna pazljivost in visoka koncentracija pri napredovanju. A od tu so pogledi in misli že usmerjeni naprej. Na še eno nemogoče strmo skalnato gmoto pred nami.

Bedinji vrh (2196) je edini, ki se ga ne lotimo po grebenu. Seveda, alpinistično bi šlo, šodrovski prehod na vrh pa predstavlja travnata polica malo nad navideznim vznožjem vrha. Ja, potrebno se je spustiti kakih 100m in za skalno steno se pojavi travnat prehod na vrh iz južne strani. Gamsi nakazujejo, da so neki travnati prehodi tudi iz S strani...ampak oni so tu doma in bolj poznajo zadeve. Mi se raje držimo starejših, še tako ne ravno številnih opisov. Na koncu je prehod na vrh lažji, kot zgleda od daleč.

Popolnoma druga zgodba je prehod v škrbino in nadaljevanje na Mali Bedinji vrh (2174). Travnato pobočje se postavi skoraj navpično. Kakih skalnih rogljev za štrik ni. Še tisto malo skale, ki gleda ven iz trave, ne razbita in nič kaj čvrsta. Cepin v roke in previdno dol. Na srečo rogati "domačini" sem pogosto zahajajo...v škrbini imajo kar javni WC😆 Na srečo pravim zato, ker so v strmem travnatem pobočju posledično narejeni lepi stopi. Tako sem se v samem sestopu počutil precej bolj suvereno in varno, kot je na prvi pogled zgledalo z vrha.

Sledi še en strm vzpon po ozkem travnato sklenem grebenu. Mali Bedinji vrh ne nekoliko podoben Bavhu, v vseeno manj oster. Tudi spust z njega je podoben. Proti Konjski škrbini se greben razširi. Zadnji vrh v tej polovici grebena je Morež (2261). Spet strme trave, vmes kakšna skala...nič posebnega za danes😆

Ob 12 smo na Morežovi rami. Od tu se gre na Votli vrh (2198), ki štrli malo ven iz grebena. Najtežji del današnje ture. Tu brez štrika ne gre. Vsaj, če ceniš svoje življenje, ne 😆 Naj bi bila trojka, skala in trava je še vlažna, saj sem v tem času ne posveti sonce. Priporočil bi 2 30ki. Mi smo imeli eno, in so stvari malo bolj komplicirane. Iz zgornjega sidrišča (3 klini) se najprej spustiš cca 10m. Potem je še eno sidrišče (2 klina). Tu je potem plezanje s samovarovanjem na štriku navzdol proti desni. Ne abzajl, saj ne gre naravnost dol. Problem ene 30ke je, da je na koncu zmanjka za par metrov. V še vedno zelo izpostavljenem terenu.😬 Pa štrik mora biti tudi spodaj fiksiran...sicer ga lahko "odnese" prečno in potem si pa res "v riti".

Votli vrh je menda dobil ime zaradi 2 skal, naslonjenih ena na drugo da tvorita okno. Povratek nazaj je lažji od spusta. Je pa nadaljevanje na Morež še zanimivo. Drugič na turi tu ne gre direktno po grebenu. Je pa stezica gor kar dobro vidna. Dvomim, da je tako obiskan vrh. Čisto možno, da imajo tudi gamsi tu svojo "standardno" pot.

Morež je najvišji vrh V dela Loške stene. In seveda najbolj razgleden. Čeprav so razgledi fantastični iz celega grebena. Kolikor imaš seveda časa opazovat okolico. Tu mora biti koncentracija res veš čas na maksimumu. Sestop z Moreža je spet kočljiva zadeva. Ne samo, ker je sestop tako ali tako težji od vzpona. Dodaten faktor je, da je po 2 uri SV pobočje, kjer gre pot, že v senci in kar hitro se začne nabirat rosa. Mokra trava, mokri podplati, z njimi stopiš na zemljo...in potem še na skalo. Vemo, kako gre to, ne? 😅 Šele v Konjski škrbini si zares lahko oddahnemo in si čestitamo. Sestop danes je še dolg. Še celo nekaj vzpona je vmes proti Stadorju. A vse kar sledi je sedaj otročje lahko.

Do avta pridemo že v temi. 11h30 smo potrebovali za cel krog. Tudi do Lj je še dolga. A vožnja je lahkotna. Nihče ne spi v avtu. Nihče v tem trenutku verjetno še ne čuti utrujenosti. Pač pa veliko veselje ob opravljeni kraljevski turi za skorajšnji zaključek poletne sezone. Nekako v stoli...kot lani 😁