Temperature so pomladanske. Razmere so se obetale...bedne. Kaj bi sploh kaj bilo za it? Predlog pade za Y na Vrtačo (predlagateljica pa na koncu niti ne gre😅). Ok...tisto ni čisto na soncu. Zakaj pa ne, gremo probat. Že kar dolgo nisem šel tu...pa takrat še precej bolj "zelen". In v neprimerno bolj zahtevnih razmerah. Vztrajam na dokaj zgodnjem štartu. Jeb*** ga, če so pa take temperature. Pa še malo nas gre. (če bo v nadaljevanju koga begal tisti "nas"...Primorci večkrat ne uporabljamo dvojine😅)
5.45 na Ljubelju že kaže 5°C. Še tisto malo vetriča, kar ga je...je topel. Drek! A glej ga zlomka...prvi koraki v breg po blatni sledi ratraka jasno nakažejo, da je blato - zmrznjeno. Tudi malo višje, ko prideva do snega...je povrhu ledeno. Super, obeti naenkrat postanejo precej bolj optimistični😁 Tudi z gospodom pri koči se pogovarjamo, da če bo zdržala taka podlaga, bo super.
Nadaljevanje proti Suhemu rušju malo me kišano, nekaj snega, nekaj kopnega. Še do "razcepa" v Y je bilo vmes precej kopnega, prav tako tudi začetni del melišča. Višje pa sneg, v nasprotju s prvotnimi pričakovanji, zelo dober. Do vrha so bolj ko ne cel čas narejene stopnice. Tudi na tistem najstrmejšem mestu. Sneg pa kompaktem, pikanje gre fajn. Za izstop iz grape pa še malo zakomplicirava (no, pravzaprav sem jaz izbral to linijo) - v malo težji kopen del, da ne bo preveč preprosto 😅
Dva sta že prej na vrhu, smučar je hodil tik pred nama in tudi kaj hitro odsmučal po južni. Prvi danes je bil na vrhu Gregor, s katerim potem še dolgo klepetamo in skupaj sestopimo. Kar nazaj skozi Y. Prvotni plan je bil južna...a glede na dobre razmere je tudi težja varjanta čisto ok.
Pod grapo zgleda sneg super za igranje s cepinom. Dovolj naklona in dovolj trda površina, da se da simulirat padec in ustavljanje. V nekem trenutku se ambiciozno vržem "na glavco", namenoma počakam še kako sekundo in potem začnem z ustavljanjem. Pa me hitro spomni, da je spomladanski sneg večkrat "malo drugačen". Cepin dolgo orje v podlago in nima pravega oprijema, hitrost pa se zelo počasi zmanjšuje. Na oko bi rekel, da sem predrsal blizu 40m. Preveč, a...včasih je potreben takšen...em..."reality check", ki hitro izbije iz glave občutek "vsemogočnosti"😅
Če je na vrhu še rahlo pihalo je nadaljevanje proti koči za kratke rokave. Brez pretiravanja. Par planincev, ki smo jih srečali je sicer malo čudno gledalo, a če je vroče je pač vroče. Še pred kočo na piru nekaj časa vztrajam tako. Saj nisem edini, oskrbnik še dlje😆
Šele 10.30 je ura, mi pa že skoraj dol. Vsekakor prezgodaj. Martinčkanje na soncu in debata s parom iz AO Kamnik in še enim Rašičanom. Predvsem - kako naprej. Urška, ki se rada pritožuje, da zadnje čase premalo dela na kondiciji tako ali tako mi mogla preveč ugovarjat sicer precej neprepričljivemu predlogu, da skočiva še na Begunjščico😅 Nenazadnje, tudi Gregor pravi, da ne gre še čisto domov, ampak se po poti domov ustavi še na Boču.
Blizu 12 je in nisva edina, ki grizeva po Centralni. Večinoma je v senci in sneg je čisto soliden. Kaj soliden, odličen, glede na temperature in uro. Pa še skoraj popolno stopnišče od spodaj do vrha. Skoraj se da brez derez 😅 No, ni nekaj, kar kliče po posnemanju...ampak dejansko se mi je zdelo za gor dokaj varno brez. Vseeno s cepinom v roki, trdih zimskih gojzarjih in...kar nekaj izkušnjami v takih razmerah. Za dol si jih potem nataknem.
Ne spomnim se kakšna je bila točno debata na vrhu, ko rečem Urški "sej veš tisto modrost, vse je v glavi, samo pafi je v knjigi". Pa še oglasi mladenič v bližini "Pafi? Kaj pa študirata?" Uf...ja, dejansko je rekel "študirata" ne "študirala" 😅 Že kar nekaj let nič...ampak se pa dobro čuje, že dolgo ne ni nihče tako pomlajšal"😁 Potem Urška ugotovi, da je mlajši kolega in debata gre iz hribov za nekaj časa na - plombe 🤣
Čez Šentanca hitro leti dol. Še prehitro...ko že skoraj pri cesti ugotovim, da sem brez drugega cepina. Tistega, ki ga tako ali tako danes nisem uporabljal. Očitno je pri hitrem spustu padel dol z ruzaka. Ene dvakrat zakolnem...in se spravim grizt kolena v zoprnem terenu, kjer tako ali tako nihče ne hodi gor, vsi pa dol... "Kdor nima v glavi, ma v nogah" bi bila kar na mestu...kot da ne bi že od prej vedel, da je Valentinin cepin prekratek, da ga kar zataknen za ruzak kot mojega in...lahko pade dol. Pa glede na to, da ga tako ali tako sploh nisem rabil...bi lahko bil pošteno pritrjen. Uglavnem...skoraj do vrha Šentanca oz 300 dodatnih višincev sem si pridelal na račun tega 🙈
Nič tehnično težjega ni bilo danes, a iz ene kratke ture na koncu pride čez 2000 višincev...niti ni malo 😅 Občutek pa...kot da je dan skoraj neskončno dolg, da sva cel čas hodila počasi pa vmes še pol dneva na piru pred kočo. Pa še toliko debat z drugimi planinci. To Skratka, kot da je bila neka čisto na izi tura. Hecno 😅
 |
| jutranji pogled na Vrtačo |
 |
| Begunjščica in vzhajajoče sonce |
 |
| Palec |
 |
| Zelenjak |
 |
| v grapo, smučar pred nama |
 |
| postane bolj podobno grapi |
 |
| najstrmejši del |
 |
| nekdo je bivakiral pod vrhom |
 |
| zakaj enostavno, če se da zakomplicirat ;) |
 |
| ledene skulpture |
 |
| proti Stolu |
 |
| in še proti dolini |
 |
| sestop skozi Y |
 |
| Možje skoraj kopni |
 |
| ena je premalo ;) (grapa, da se razume) |
 |
| še malo do vrha |
 |
| Stol in Vrtača |
Komentarji
Objavite komentar