1. del: severna obala in ferate
2. del: Malcesine in Baldo
V teh dneh je velika gneča. V italiji 2. maj ni praznik, ampak ker je 1. ravno v četrtek imajo zgleda kar kolektivne dopuste. No, kar hočem povedat je, da sva imela nekaj logističnih težav v nadaljevanju...😅 Prvotni plan je bil, da greva še za 2 dni naprej do 5 zemelj. Ampak ob tej gneči, pa še vsi kampi, ki sem jih klical so polni...jap, očitno bo treba naslednjič rezervirat že prej. V Italiji nisem tega še nikoli do zdaj počel... In da je stvar še hujša, še tu ne vem, če bova lahko ostala... S del Gardskega jezera vse kar kličem polno, enako Ledro. Naposled poskusim še Malcesine in že v prvem poskusu zadetek. Iskreno, zgleda, da so imeli še vsi kampi v Malcesinah nekaj prostora. Pa saj to je v resnici blizu 🙂
Torej spet tak bolj dopustniški dan na morju za poležavanje. Le da "morje" nima preveč vabljive temperature... Še dobro, da sva zjutraj opravila tisti "sprehod" na Colodri. Pa zvečer še tistih 12km do centra Malcesin in nazaj. Navsezadnje...niti ni bilo samo lenarjenje 🤣
Obala je lepa za večerne sprehode. Ob slikovitem sončnem zahodu še toliko bolj. V centru je kar živahno. Precej bolj, kot je to zgledalo v Rivi in Torboleju. Hm...morda pa zato, ker sva prejšne dni na sprehode hodila kasneje. Zdaj, ko še ni poletne sezone se bolj ko ne vse zapre ob 10. In potem logično, da ni več kaj dosti ljudi 😅
 |
| načrtovanje ture...na tak |
 |
| in drugačen način |
 |
| figa na otoku ;) |
 |
| proti centru Malcesin |
 |
| urejena obala |
 |
| tja gor |
 |
| romantika |
 |
| ulice starega mesta |
Punta Telegrafo
Prečenje grebena Balda je bilo v načrtu že lani. Ok, takrat je bilo malo več snega. Ampak...povsem kopne razmere na 2200m 1. maja je kljub globalnemu segrevanju očitno še vedno preveč optimistično pričakovanje 😅 Ob včerajšnjem buljenju v zemljevid ob kozarčku rujnega in premlevanju možnosti, pa "računanju" izpostavljenosti terena soncu za predvidevanju razmer si v mislih le izrišem krog. Po cesti do planine Torvai (Malga Torvai), vzpon na Telegrafo, ki je z okroglimi 2200m 3. najvišji vrh Balda, spust nazaj pod kočo in prečenje po poti 55 do planine Valvaccara, spust in nazaj na izhodišče.
Lahko bi šla celo peš iz kampa...ampak bi nabrala še dodatnih dobrih 1000 višincev. Ne, hvala😅 Pa še cesta s te strani je zelo..."zanimiva" Strma, ozka in kar lep del 180° ovinkov je dejansko treba zvozit v prvi. Nekaj, kar ni značilno niti za Mangrtsko sedlo, kaj šele Vršič😆Štartava torej na dobrih 1100m. Kmalu za nama se pripeljeta še dva Poljaka - ne, nista tista dva iz ferat😆 Na splošno je tu okoli Gardskega jezera zelo veliko Poljakov. Ko greš iz kampa v hribe, se ta delež še poveča.
Kakih 200-300m gre še po cesti dokler se iz nje ne odcepi markirana planinska pot. Kmalu pa prideva na nekaj podobnega mulatjeri. No, saj verjetno tudi gre za mulatjero. Približno tu je potekala meja med Avsto Ogrsko in Italijo, torej je bil tudi podaljšek iz Soške fronte. Seveda je bilo na tem področju precej manj krvavo.
Na 1500m se pot razcepi. Obe varianti sta označeni s 654, saj se visje spet združita. Desna gre skozi grapo, leva, po kateri greva, je bolj razgledna in tudi bolj izpostavljena. Vmes je še zelo razgledna kota 1609, ki je tudi pravi raj za avriklje, in škrbina...oz "škrbinar" Sledi nekaj cik caka skozi rušje, ko se že vidi koča se poti ponovno združita.
Vroče je, temu pritrjuje tudi gams, ki se ležaje hladi na snežnem jeziku pod potjo. Od približno 2100m je do koče in naprej do vrha bolj ko ne neprekinjen sneg. Močno gnil in globoka gaz. Kakšne nevarnosti zdrsa ravno ni. Nisem pa tako prepričan glede slednjega, če bi se brez zimske opreme lotila prečenja grebena. Nekatera snežna mesta so namreč precej bolj strma. Sneg na vrhu se dobro vidi iz doline in to je botrovalo hitri opustitvi plana o prečenju Balda v "poletnem" stilu.
Na vrhu je kar pestro. Večina planincev sicer pride iz druge strani, kjer so pobočja manj strma, ceste pa pripeljejo precej višje. Dolgo pavzo si vzameva. Na koncu bi skoraj rekel, da naju prežene sonce, ki že pošteno žge. Kako tudi ne, zdaj ima približno tako moč kot sredi avgusta. Pa še dodaten odboj od snega. Za dol se še malo ustaviva pri zaprti koči. Ima pa zanimiv način pristopa v zimsko sobo. Tudi če je 4m snega je ne zasuje 😆
Po prečenju na pot 55 sledi najprej nekaj snežišč, potem dobrih 100m vzpona iz doline Pre in daljše prečenje čez planine. Na paši zmotiva kar veliko čredo gamsov. Še kaj preveč plašni niso, razdalja ki jo držijo, je samo dobrih 20m. Običajno so bolj previdni. Zgleda so zelo navajeni ljudi. Pa domačih živali tudi...po "ostanikh" sodeč se v poletni sezoni tu pasejo skupaj s kravami.
Pri planini Valvaccara zavijeva proti dol na pot 56. Ta je na trenutke precej slabo vidna, bolje so uhojene kravje stezice, zato se parkrat zgodi, da markacije preprosto izginejo. Hja...kravje pač niso markirane😆 Ampak bi bilo mogoče celo bolje, če bi sestopala po kravji...v enem delu je pot zelo strma in že suha tudi spolzka. Pa še odcep proti Punti Valen zgrešim. Seveda ni markiran in verjetno tudi malo drugače, kot je vrisan na zemljevidu. Ampak vse to je bolj slab izgovor, saj naju zaradi tega namesto gozdne potke čaka skoraj 2km asfalta in dodatnih 150 višincev. Po soncu kakopak🙈
Od Punte Valen naprej asfalt ni več problematičen, gre po senci in navzdol. Pa še zanimivo si je peš ogledati ozko cesto izklesano v povsem navpično J pobočje doline Torvai.
"Ojoj...a se bova res po tej cesti peljala za dol?"
"Ja...sej je lepa...a bi ti vozila?'"
Odgovor seveda NI bil pritrdilen. In ja, malo vseeno dvigne adrenalin ko pomisliš, da se lahko kdo pripelje nasproti...
 |
| natančen opis poti |
 |
| malo je že požrlo tablo ;) |
 |
| jeglič |
 |
| nekoč je bila bolj nadelana |
 |
| avrikljev vrt |
 |
| kota 1609 |
 |
| nadaljevanje, zadaj kota 1609 |
 |
| do "škrbinarja" |
 |
| pogled nazaj |
 |
| spodaj na sredini slke ja najin kamp :) Zadaj, slabo vidno zaradi oblakov zasneženi Adamello |
 |
| od zasneženega |
 |
| do "poletnega" ozadja :) |
 |
| proti koči |
 |
| pogled na J - Punta Sascaga 2152 |
 |
| proti S, zadaj pod oblakom Cima Valdritta 2218 - najvišji vrh Balda |
 |
| iz terase koče |
 |
| zimska soba |
 |
| prečenje na pot 55 |
 |
| nekaj snežišč |
 |
| gamsov je precej in niti niso pretirano plašni |
 |
| planina Valvaccara |
 |
| škoda za meglice, ki skrivajo morje |
 |
| strma pot dol |
 |
| povožena :( |
 |
| hm...zakaj ne avtomatik? :) |
 |
| dolina Torvai |
Tako, dopust se izteka, sobota je cela rezervirana za počasno vožnjo domov. Prvi del je bila nenačrtovano počasna zaradi velike gneče do Torboleja. V nadaljevanju pa...tako ali tako se zapeljeva "okoli riti v žep", torej čez Dolomite. Če sem lani pisal, da je snega malo v tem času je letošnja podoba še precej bolj klavrna. Na prelazu Gardena si lani vsaj imel snega do kolen...če si pokleknil😅 Letos bi bilo potrebno it klečat precej višje...
Vedno znova sem presenečen, kako poceni je vse v "bogatih zahodnih državah". Ali pa so pri nas cene že res tako navite. Za kamp sva dajala po 30-40€ na noč. Za oba seveda. Kepica sladoleda 2€, če nabaviš 2 je že "škonto". Cene v trgovini primerljive z našimi ali nižje. Parkirnine...teh večinoma sploh ni. Vem, to vedno napišem. In vedno bom. Naravnost gnusijo se mi namreč razni lokalni šerifi pri nas - pogosto na funkciji župana, ki tako nemarno lažejo, kako se na zahodu vse plača in da je 10 ali celo 20€ minimalna spodobna parkirnina. Fuj in fej, gamad pokvarjena🤬 Aja, edino tankat se še vedno ne splača v Italiji😆 Pod črto torej...okoli 450€ za oba za 6 dni. Še z obolico bazamičnega kisa za domov😁
Komentarji
Objavite komentar