Jalovec in smučarski ozebnik (4.1.2026)

Dolgo je bil v planu, večkrat smo se menili...in potem se zmenimo za nedeljo. Če bo šlo, bomo videli sproti glede razmer. Obetalo je ok, ampak tudi včeraj je obetalo ok pa ni bilo čisto tako. Glede smučanja skozi ozebnik pa...sem še vedno precej začetnik, spet, bomo videli, kakšne bodo razmere 🤣

Ob 4 smo zmenjeni v Šiški. "Bova zamudila, voziva za plugom" sporoči Marko. Ja, na postojnskem in logaškem je kar močno snežilo. V Tamarju pa se že vidijo zvezde na nebu 😁

Na koncu gozda se začne daniti. Na nebu se pojavi nekaj več oblakov, ozebnik pa je v megli. Pa ja ne bo kot včeraj? Nič, gremo naprej in vidimo kako je. Pravzaprav se "odločimo", da je nad meglo sonce 🤣

Ko se klanec malo poveča je čas za dereze. Pri meni pa morda ne bi bilo slabo dat gor srenače. Ampak se "raje" matram naprej po na trenutke poledeneli površini. Se pa spreminja iz metra v meter, od ledenega do take, kjer je 2-3cm svežega snega. Nad prelomnico, ko strmina popusti, je spet lažje.

Pri vstopu v ozebnik smuči na hrbet in peš gor. Sneg je rahel, minimalno se predira. In kot je bilo prej "zmenjeno", na vrhu ozebnika se nebo odpre. Pri izstopu se zableščijo beli vrhovi v okolici, novost je tudi, da začne veter. Sprva še precej rahel.

Prvo zoprno mesto, morda še najbolj na celi turi, je nekje nad Jalovškim sedelcem. Lahko bi že pred tem mestom pustil smučke in si malo olajšal zadevo 😅 Jih pa potem takoj na prvem možnem mestu. Od tu naprej, do vrha in še bolj za nazaj, pa je bolj ko ne cel čas potrebna polna osredotočenost. Razmere so zahtevne. Miks. Snega je malo. Veliko praskanja po skalah z derezami. Kot da to ni dovolj, si še sam dodatno otežim zadevo. "Sej s turnimi pancerji hodiš isto kot z gojzarji". Hja...po lahkem terenu res. Z bogato kilometrino tudi po zahtevnem verjetno. Jaz sem jih imel prvič na taki turo in...razlika je kar očitna. Občutek ni bil nič kaj dober, noga je bolj toga, zobe derez na skali slabše čutiš, posledično pade samozavest in korak postane počasnejši in previdnejši. Ne sicer da bi se zares bal, da ne bom prišel živ nazaj...a vsak gib je mnogo bolj premišljem, vsak stop prej "stestiran". Vsaj sneg je bil dobro sprijet in kompakten da je držal, tam kjer je sploh bil. Občutki so bili podobni kot na prvem zimskem Triglavu 6 let nazaj. Seveda sem bil takrat precej bolj zelen 😅

Druga prvič sprobana novost so bili quarki. Tu pa lahko rečem, v danih razmerah in ob zmanjšani prepričanosti v stope, kar lepa dodana vrednost.

Na vrhu nismo dolgo, kljub čudovitim razgledom. -16°C je kazala merilna postaja Kredarica, tu mora biti nekaj podobnega. Veter pa...posamezni sunki bi rekel da tam do 50, morda 60km/h. Vsekakor dovolj, da na ozkem grebenu na trenutke malo počakaš, da gre mimo in poskušaš imeti težišče rahlo nižje kot običajno 😅

Nazaj čez Jalovško sedelce (oz malo nad njim) je tehnično težkega dela konec. Sledi nov izziv - smučanje po terenu, ki ni namenjen začetnikom 😅 Pa še "mravljišče" se začne tu. Večina se jih spusti iz mad sedelca. Sam se temu delu odpovem. Predvsem zaradi ozkega grla pri vstopu v ozebnik. Snežni del, ki ga na odeh straneh omejujejo skale, ki štrlivo ven, je ožji od dolžine smuči. Torej zelo verjetno malo zagrabiš skalo. In pogled na predhodnike, ki se tu dol dričajo, oz abručajo ni ne lep, ne vzpodbuden. Pa še ozko grlo je tam, saj se jih še vedno veliko vzpenja. Torej peš še kakih 40m nižje od izstopa iz ozebnika. Do mesta, kjer je naklon še primeren, da si nataknem smučke brez strahu, da bo vmes kaj proti moji volji odletelo v dolino. In kjer je dovolj široko, da stisnjen k steni ne oviram tistih, ki tačas smučajo dol.

Tako, zdaj pa trenutek resnice...gremo! Sam ozebnik ima naklon do 40°, bolj kot to je problem, da je precej ozek. A razmere so dobre. Dejansko zelo dobre. Ne bom si drznil napisat idelane, saj nima dovolj izkušenj za ocenjevanje, a me kar malo spominja na lanskega Johana. Le da je tu bistveno ožje in so zavoji prisiljeno kratki. A ob dobrih razmerah s tem ni nobenih težav in je stvar povsem pod kontrolo. Edina težava so posamezni kamni na snegu.

Pri izstopu iz ozebnika se razmere poslabšajo, a so vseeno boljše kot prejšnji mesec. Ali pa se še vedno hitro učim😁 In ravno ko načnem mislel, da je tu vseeno precej slabše kot v ozebniku, se desno, pod steno Lope in Šit pokaže praktično nedotaknjena flanka. Fantastično! In to pri taki količini prometa! V nadaljevanu tako dobro ni več, a dokaj normalno smučljivo. Še noge se mi zdi da manj pečejo kot zadnjič. Je pa v tem delu, pred začetkom gozda, več kamnov. Ne "vrženih" na sneg, kot v ozebniku, ampak globoko zasidranih, katerh deli štrlijo ven. Logično, ob majhni količini snega... V gozdu pa se stvar spet obrne, bolje je kot zadnjič in smučam cel čas do avta, brez snemanja smuči.

Dom v Tamarju je očitno postal kraj za srečevanje kolegov, ki jih že dolgo nisem videl😆Tako čas ob klepetu hitro mine, pa tudi Marko in Mojca nista daleč zadaj. Za zadnji del tokrat izberem zgornjo (desno) cesto. Pa nisem čisto prepričan, če je boljša varianta...verjetno sem bil zadnjič po spodnji celo hitreje dol. Ali pa je to predvsem zaradi nepopisne gneče sprehajalcev 🤣 Saj tudi za izhod smo dolgo čakali, kakih 15min. Lahko bi bili 2 rampi. Ampak tudi preživiš ob dejstvu, da je ob vsesplošnem odiranju na drugih izhodiščih v okolici tu parkirnina normalna. V nasprotju z gnečo do koče, pa tudi masovno obiskanem ozebniku, nas je bilo na vrhu danes 9. Razen če ni šel še kdo kasneje. Pa večina jih je štartala še pred nami.

Vsekakor kraljevska tura ob začetku leta, kar naj gre tako naprej 😁 Pa nenazadnje tudi kar nekaj novih občutkov. In če še malo pred turo nisem bil prepričan, ali vzamem smuči, ali grem peš lahko na koncu rečem - pravilna odločitev. Pa če tudi so bile določene reči ven iz cone udobja 😆