Janezova gora 3463m (14.6.2025)

Oz Johannisberg po "avstrijsko". Po "aorujevsko" pa kar Johanov vrh 😆

Ideja tokrat pride z Majine strani. Oz kar povabilo. Ker bo tako ali tako v tistih koncih. Ampak je skoraj do zadnjega precej viselo v zraku. No, predvsem neka "neoptimalna" zdravstvena stanja. A na koncu se vse poklopi za super turo 😁

Štartamo zgodaj. 2.30 iz Lj. Pred 5.30 smo že na izhodišču. Kako, če se 5.30 šele odpre cesta proti ledeniku, pod Veliki Klek? Hja...ni čisto tako. Cesta je prevozna. Nobene rampe. Samo plačaš ne. Baje (od nekoga, ki pozna nekoga, ki živi v Avstriji...skratka, ni 100% zanesljiva informacija) se tam nihče ne sekira, če zgodnji planinci ne plačajo cestnine. Samo (iz razumljivih razlogov) tega nihče ne bo uradno rekel.

Pogled proti ledeniku Pastirica je res klavnr. Morda bi bil celo boljši izraz "ostanku ledenika". Ko sem bil prvič tu gor, kakih 30+ let nazaj - ne vem točno, ampak še "majhen mulc", o kakšnem jezeru pod ledenikom ni bilo ne duha ne sluha. V glavi imam celo, da je bil do začetka ledenika od parkirišča zgolj kratek sprehod. Pa majhnemu mulcu je že kratek sperehod dolg...torej je bil res precej precej višje.

Začetek poti je...avtocesta 😆 Široka in zelo počasi se vzpenja skozi Gamsje tunele. Pač turistična. Za tisoče turistov, ki pridejo sem. Ob koncu zadnjega tunela je tabla za zaprto pot in za vsesplošno nevarnost. Ja, turistične poti je konec. Od tu neprej je planinska. No...še vedno podobna prejšnji. Široka in zelooo zmeren naklon. Šele po kakih 2,5km (in komaj 200 višincih) postane pot bolj zanimiva. Bolj podobna planinski poti. Občasno so vmes že posamezna snežišča. A je večinoma kopno. Vse do ledenika Bockkarkees.

Sneg je po vrhu pomrznjen. Zanimivo, pa tako toplo se mi zdi. Že cel čas od avta hodim v kratkih rokavih. Janez je takoj na smučkah. Meni deluje, da bo zaenkrat še lažje in hitreje peš. Na ledeni podlagi kože ne tako dobro zagrabijo, za peš se pa še nič ne predira. A počasi se podlaga vendarle mehča. In tako me skoraj v največji strmini tega dela prešine, da bi vseeno nadel smuči. "Neoptimalna odločitev" bi rekel Janez. Kot je bila neoptimalna tudi ta, da ne gremo proti koči ampak na sedlo v grebenu, ki poteka od Medvedove glave. To nas je potem stalo dobrih 100 višincev dodatka. Verjetno takrat nataknem smuči predvsem zato, ker je zgledalo, da je naprej vse zalito. Seveda ni tako. Širok zložen greben je kopen.

Na grebenu kolikor toliko skrito za skalo pustimo par težjih stvari. Predvsem Maja, ki ima polno tehnične opreme za ledeniški tečaj jutri. In to naj bi pustila pri koči. Sej pravim...neoptimalna odločitev, da smo šli tu gor...😅 Na drugo stran je že ledenik Pastirica. Zgornji del, vmes je močno zlomi. In tu gre s smučmi veliko hitreje. Malo se mi smili Maja, ki je peš. Povabi nas zraven na turo...na koncu pa ima še težje delo... V zadnjem strmem delu gre peš pot po grebenu, s smučmi pa čez južno pobočje. Zaradi naklona in trde podlage pod 2-3cm zmehčane zgornje plasti in posledično oddrsavanja jih zadnjih 50m celo snamem. A kaže, da bo zaradi tega smučanje toliko boljše 😁

Na vrhu malo piha. Ravno prav, da ni prevroče. Razgledi so super.Vseeno nismo dolgo gor. Se pa kar sama razreši ena "večjih dilem" današnje ture. Logično, da si s mučmi veliko hitreje dol. Do mesta, kjer smo prej pustili del opreme verjetno kar uro razlike v primerjavi s peš (dejansko se je ocena potem izkazala za precej pravilno). Z Janezom greva domov, Maja ostane na koči...a vseeno človeka samega puščat čez ledenik (čeprav se v teh razmerah načeloma res ne more nič zgoditi)...no, pa se takrat na vrhu pojavi skupina Čehov, ki ravno tako spijo v koči in Maja sestopi z njimi.

Prvi del smučanja, cca 150m je res vrhunski! Težko bi si sploh predstavljal boljše razmere. Popoln užitek! Potem se teren nekoliko položi, sledi še ena malo daljša (a ne tako strma kot prva) strmina. Tu je pregnito precej globoko. Je pa prostrano pobočje in nobenega strahu, da bi kje gledal ven kakšen balvan ali celo smreka 😆 Tudi glede špalten, če res ne bi šel močno proti desni, ni nevarnosti. Tako da je smučanje še vedno dokaj lagodno, le noge malo bolj trpijo zaradi težkega snega. Do cca 2950m. Potem pa še 3. danes kože gor in naprej dolga ravnina in še tistih dobrih 100 višincev do "skrivališča opreme". Takoj najdeva pravi del "obale" 😆

"Sprehodim" se še do Oberwalderhutte. No, Majino opremo spravim do tja. Pravzaprav niti ni tako kratek sprehod, skoraj kilometer po poti v eno smer. Zgleda bližje 😅 Preseneti me, kako prazna je koča. Res, da že cel dan ni nobene gneče. A v tistem trenutku zgleda, kot bi bila v koči samo 2 tam zaposlena Filipinca (ok...morda tudi Indonezijca ali iz kje tam okoli) in starejša planinca, ki debatirata pred kočo.

Še zadnje smučanje je čez Bockkarkees. Zgornji del, po strmini, je kljub temu, da je podlaga gnila čisto ok, na bolj ravnem delu je malo bolj zoprno. Neko hitrost želiš ohranjati, da se ne zmanjka "zaleta". Na zelo valoviti površini te kar pošteno premetava. Predvsem, ker je podlaga menja iz povsem gnile do ledenih plošč. A vsekakor, bistveno hitreje gre kot peš in nenazadnje z manjšim vložkom energije 😁

Prvič letos (ok, saj sem šele letos resno začel s turnim) lahko rečem, da sem res užival veš čas smučanja. Bo že kaj na tem, ko reče Janez "sej usakič naslednič bo laži", je pa tudi res, da so tu tereni precej drugačni kot pri nas. Jap...za začetnike je pri nas kar težje. Verjetno pa res zadnja turna to sezono...čeprav...to sem napisal že 3 mesece nazaj...😅

Do dobrih 2600m prismučava. Še par dni nazaj se je zagotovo dalo kakih 50m nižje, čez potok. To, kar bi trajalo par sekund je zdaj 5+min hoje naokoli. Ja, sneg zdaj res hitro pobira. Potoček, ki je zjutraj bister spokojno tekel iz pod snžišča je zdaj blaten in divji. Snežni jezik na mostičku čez potoček je izginil. Klopce pri mostičku pa tudi gleda več iz snega.

Še tista 2,5km nabijanja skoraj ravnine. In če prej ne, sledi od tunelov naprej pravi kulturni šok. Prideš iz "resnih hribov", potem pa je 90% ljudi tu res "turistov". Ampak saj če malo človek pomisli...sama cesta do sem je bila zgrajena z namenom turizma. Ne planinstva, pač pa avtomobilskega turizma. S čisto drugimi nameni, kot npr Vrata, Blato, Vršič. In tako je še danes, večina tistih, ki pride sem gor je avtomobilskih turistov. In če je pri odgovornih kaj misli o trajnosti, potem mi je povsem logična tista neuradna razlaga o "odpustkih" za zgodnje planince. Miselnost, ki je v Sloveniji pri pristojnih žal skoraj ni več. Občutek imam, da vključno s PZS...