"Če bojo razmere bi šli v nedeljo v Sappado" In tako smo kar malo na trnih cel teden. Vsakodnevno spremljanje vremenskih napovedi, oz bolj kot to, spremljanje temprature, ki jo kaže tamkajšnja merilna postaja. Optimizem je bil zelo...zmeren. A Marko, ki najbolj pozna situacijo tam pravi, da bi vseeno bilo za it. Torej gremo. Napraskamo štrikanja in železja vse kar imamo in se kar zgodaj odpravimo. Ni čisto blizu...pa če smo zgornji lahko še kaj izbiramo. Pa tudi na cesti je morda pričakovat kakšne zastoje. Če ne drugega, že zaradi Olimpijskih iger. Pa ni nič od tega. Na meji celo brez enega samega policaja...očitno Schengen naposled spet deluje 😁
Na mestu, ki si ga zamisli Marko (slap 3 Grazie) smo res prvi. A se morda malo dlje pripravljamo in tako nas prehiti dvojica, ki parkira malo nižje. Grapa je sestavljena iz več krajših slapov. Najprej se abzajlamo pod cesto do začetka najnižjega slapu. Temperatura je komaj malo pod 0 in na par mestih pod ledom že teče voda. Verjetno je res zadnji primeren vikend...
Prvič zares plezam v ledu. No, ja...razlika z raznimi grapami, sploh če so ledene, niti ni tako velika...malo bolj strmo...pa varovan si. Quarki so pa tako ali tako že bili sprobani...no, ne samo to, takrat so bili skoraj nujni...kot seveda danes (Urška bo trdila, da je nekaj drugega še boljše...)
Spodnji slap je najbolj položen, tisti tik nad parkiriščem je malo bolj strm. Na desni strani zgleda ok, na levi ne več, preveč vode. No, ne da bi imel kaj dosti izkušenj s tem...ampak očitno ocenim enako kot tisti z izkušnjami 😆
Drugi raztežaj je za nami. Vmes je malo zoprn del. Veliko kopnega, pa par kratkih ledenih skokov, 2-3m. Predvsem kopni del je bolj zoprn...skoraj drytooling🙈 In tako smo pred 3. slapom. Italijana pred nami se že prej obrneta in pravita, da je konec. Na prvi pogled res ni obetaven. V srednji je velika luknja in tekoča voda. A na desni led vseeno zgleda zdrav in precej debel. "Gremo" pravi najbolj izkušen. Malo sem na trnih, ko varujem Markota in pred oči se mi prikrade prizor iz pred več kot 10 let, ko se je znancu podrla Rinka...in potem je bil "spletna senzacija" in gost vseh možnih medijev. Tokrat ni nobene slave, Marko je hitro čez in ko je sidrišče z vrha je za vse ostale načeloma precej varno.
Pri 4. slapu je nepreklicno konec veselja. Ta je pa res povsem gnil. Samo še malo igračkanja ob glavnem slapu, malo prostega plezanja gor in dol, pa Abalak in to je to.
Kaj naj rečem za prvič? Kar zanimivo. Za takrat, ko za "resne hribe" ni primerno...recimo zaradi nevarnosti plazov 🤣 Po škoda, ker je sezona lednega plezanja kratka in se za letos očitno končuje. Težko je verjeti, da bi ob daljšajočih se dnevih spet pritisnil mraz... Ampak kot rečeno, bo pa za resne hribe, ko se podlaga še malo stabilizira 😁
 |
| prvi jutranji pogled (2. slap) |
 |
| najprej abzajl |
 |
| Urška napeljuje eno smer |
 |
| Marko pa vzporedno |
 |
| levi del 2. slapu...ni najbolj ok |
 |
| malo je bilo za počakat |
 |
| spet imamo 2 smeri |
 |
| vmesni del |
 |
| 3. slap |
 |
| 4. slap pa ni več ok... |
 |
| znotraj povsem votel |
 |
| Abalak |
 |
| ki je seveda zdržal |
 |
| 2. slap popoldne...samo še za abzajl dol, za plezat sedaj ne bi bilo |
 |
| tu bi bila morda celo boljša izbira |
Komentarji
Objavite komentar