Triglav in smučanje s Kredarice (8.3.2026)

marec 11, 2026

Najprej je bila v igri samo Kredarica...ampak ker že gremo v tiste konce, zakaj pa ne na vrh? Nisem ravno tako velik ljubitelj Triglava...a enkrat na 6 let pa že lahko grem gor 😅 Pa danes ni pa pričakovat take gneče kot takrat. Ker je več snega v dolini je pot daljša in parkiranje precej bolj omejeno.

In tudi res je ob 3.20 že precej polno pred Kovinarsko kočo. Naprej se tako ali tako ne da. Ko smo pričli je bilo tam prostora še za kakih 5, morda malo več vozil. Že do tam je cesta povsem ledena in treba je nekaj občutka. Srečevanje na cesti, vsaj večino časa, ni možno. Vsaj zjutraj, ko je led. Popoldne pa tako ali tako po cesti teče dol potok 😆

V temi oboroženi z lučkami torej strumno štartamo. Do poletnega izhodišča smo v pol ure. Pot se podaljša za dobra 2km in 100 višincev. Na smučeh sem že takoj od začetka. Kar občutna razlika od lanskega Kanjavca, ko je bilo treba dolgo peš. Je pa sneg povsem leden in ko se začne pot srmeje vzpenjat so potrebni srenači. Pa še to ni vedno dovolj, zaradi neenakomerne površine, stopinje pa to. Tako do so smučine večkrat speljane skozi gozd malo stran od poti.

Na klancu pod Prgarco dam vmes smuči dol, potem pa nazaj gor. Hm...bolje, da jih ne bi in bi jih nosil cel čas do Kredarice. Zagotovo bi izgubil manj energije. Ali pa vsaj časa, Marko in Mojca namreč vmes odhitita naprej. Jaz pa se še vmes malo "izgubim" in delam večje ovinke, kot bi bilo treba, za sabo pa potegnem še 2 Hrvata, ki mi sledita. 😅 Čez Kalvarijo mi je dokončno dovolj in grem peš.

Do Kredarice je časovnica res malo daljša kot sem računal, se pa v nadlajevanju spet skrajša. Ne gre za "osebne časovne dosežke", ampak predsvem za čim bolj ugodne razmere. Sonce je že močno in sneg se tali...na izpostavljenih delih proti Triglavu si ravno ne želiš neke plundre, ki slabo drži. Malo okrepčila in precej lažji naprej. Oz vsaj s precej lažjim ruzakom.

Priznam, pričakoval sem, da bo Triglav malo bolj zalit. A sončni deli so že precej kopni. Medtem ko je takoj na prvem vzponu sneg še dober, trd, ne leden, je na prečnici in potem vertikali proti Malemu Triglavu precej drugače. Na površini se že zdaj tali, še bolj seveda pri sestopu. Spodaj pa je led. In že veliko kopne skale. Juhu, spet bo "drytooling" v pancerjih 🙈 A tokrat vseeno ni bilo niti slučajno tako hudo. In zanimivo, kar nekaj nas gre v pancerjih gor. Seveda, s smučmi si s Kredarice res bistveno hitreje.

Na vrhu smo koli 9.30. Sončno, toplo, skoraj popolno brezvetrje. Lepi razgledi, Aljaž do polovice v snegu. Lepo je tu gor, a prav dolgo ni za vztrajat. Struktura snega se spreminja in na tistem najtežjem delu pod Malim Triglavom, ki je tudi najbolj na udaru sonca, si res ne bi želel biti prepozno. Vsak stop, vsak pik cepina, vse je treba preverit, da res drži. No, kot pač vedno v strmih izpostavljenih mestih 😆

Nazaj na Kredarici še malo klepetamo. S tistimi, ki so prišli dol in tistimi, ki šele prihajajo gor. Slednji so predvsem turni smučarji. Marko in Mojca začneta sestopat malo prej, meni se še ne mudi. Navsezadnje bom tako ali tako hitrejši.

Prvi del smučanja, čez Kalvarijo, je super. Pravzaprav je sneg ponekod že skoraj preveč južen. Pa kakšen kamen že gleda ven. Oz so kje že kar otoki. A zelo moteče ni. Brez tegabi bilo že naravnost kičasto 😅 Proti Prgarci se začne gozd, tudi kakšen bolj strm skok je vmes...tako da smučarske linije že v precej večji meri narekuje teren. Do tiste ravnine pod Prgarco. Tam iz sonca preidemo v senco insneg se v trenutku spremeni.

Podlaga postane trda, ledena. Zavoji pa naenkrat zahtevajo precej več moči. Kar se da dolgo se držim desno, nad dolino, na pobočju pod Draškim robom. In kot da ni dovolj že sama ledena podlaga, je večkrat čez še plazovina, ki dodatno začini zadeve. V nekem trenutku se je potrebno spustit na pot in tam je še bolj "zabavno". Manevriranje po ozkem ledenem žlebu. K sreči ves ta čas ne srečam nikogar. In k sreči se tudi ledeni del kmalu konča in podlaga je naenkrat spet precej bolj znosna. No, pa saj zadnji del je samo še nekaj kilometrov skoraj ravnine. Ravno toliko visi, da smuči skoraj ves čas tečejo same, brez poganjanja in ne preveč, da ni potrebno skoraj nič bremzat. Purpetum mobile s hitrostjo turističnega vlakca, ki vozi po mestih 😆

Pri avtu sem 13.20. Torej dobrih 9h30 po 24km in 2200 višincih. Marko in Mojca niti nista dosti za mano, samo 40min. Se pa ta čas na že skoraj poletnem soncu vsa oprema posuši...smuči, dereze, rokavice, švic majca. Sam pa menda...za par trenutkov celo zaspim v prtljažniku avta obrnjen proti soncu. Samo še kakšen špricer manjka...pa bi bilo kot na plaži.