Kotova špica 2376m (15.8.)

avgust 16, 2026

Namesto Kotove špice 2376 bi moral biti naslov "Kotovo pobočje cca 2320m" 🙈

V Kotovi špici sem razmišljal že nekaj časa...kot takrat, ko ni časa čisto cel dan in bo samo to, nič drugega. Gor in nazaj dol po isti. Danes greva popoldne na poroko...tako da idealen dan za kaj takega 😆 Le sam it na tako turo morda ni najbolje...ampak če so pa ostali po drugih turah...

Zjutraj še gledam v avtu štrik...ene 3,5-4kg je skupaj s pasom in še malo dodatne opreme. Sama teža res niti ni tak problem...komot bi vzel. Pa nekako ne...po opisu na Primorskih stenah se abzajlajo "manj vešči, sicer se da tudi brez". Že takrat imam občutek, da bom to odločitev še obžaloval...in zato se že takrat odločim, da se ne bom preveč sekiral, če bo treba obrnit.

Do Tamarja se vleče...ta ravnina je res malo odveč. Pozimi si vsaj nazaj hitro, ko ni treba peš 😆 Od koče naprej grem nekaj časa po že bolj ko ne opuščeni poti med obema markiranima. Ki pa jo kaj kmalu zmanjka zaradi naplavin od enih od poplav v zadnjih letih. Tako po občutku prečim v desno proti markirani. Do razcepa za Kotovo sedlo je kar gneča, tudi ena večja skupina. Jalovec bo danes kar oblegan.

Od razcepa naprej se pot postavi bolj pokonci. Če mi je prej šla na živce ravnina se mi zdaj zdijo noge malo težke. Ko poglejujem nazaj se mi celo dozdi, da dvojica za mano zmanjšuje razdaljo...kar ni ravno običajno. Ampak do bivaka, za tistih skoraj 450 višincev porabim okrogle pol ure. Očitno vendarle nisem počasen😅

Malo za bivakom potem zavijem iz markirane in poskušan čim bolj točno, brez izgube višine zadet skrajni rob sedla pred vstopom v plezalni del. Recimo, da mi približno uspe...nekaj malega gor dol vseeno je. Prva prečka, ki je pozimi zgledala kar malo grozljiva z ojuženim snegom, se izkaže, da sploh ni tako zahtevna. Polica je dovolj široka. Je pa potrebna previdnost saj je pošodrano, spodaj seveda prepad. Nad njo postane malo lažje. Nadaljevanje je dokaj logično, tudi omožičeno. Potem preči v levo in teren postane zahtevnejši. Ne sicer dejansko plezalno zahteven, po opisu je I-II. Bi rekel da res ne preseže (švoh) dvojke. Problem je razbitost. Ne veš, kaj bi prijel in na kaj bi stopil. Določeni kamni se zdi, da bojo padli dol že, če jih grdo pogledaš. Kažejo se opcije prehodov, ampak vse je tako zelo neugodno... Napredujem po centimetrih in vsakič dobro gledam kako in kam. Dokler se mi ne zdi preveč tvegano. Ene 5m nad sabo zagledam štant za abzajl. Če se mi nižja dva abzajla ne zdita tako nujna, pa je ta tu z zelo dobrim razlogom. In teh 5m, ki so še pred mano (naprej potem zgleda lažji teren) plezat navzdol se mi zdi absoutno neupravičeno veliko tveganje. Globoko je Loška koritnica...padec je tu hitro lahko konča 400+m nižje. Ogledujem si še malo v druge strani, levo od abzajla. Tudi tam se kažejo prehodi...ampak spet - NE za peš dol. Preveč je bilo letos že nesreč z odlomi skal...tudi najboljšim se je zgodilo. Ni mi treba dolgo in globoko razmišljat, pa čeprav do vrha manjka samo kakih 50m. Vsaj ne glede odločitve o nadaljevanju. Je pa potrebo zelo razmišljat glede sestopa že od tu, kjer sem zdaj. Predvsem je potrebna popolna koncentracija in vsak kamen 3x probat., da res drži.

Ven iz tega dela lažje zadiham, saj so plošče malo nižje in vstopna polica kar lažje. Ni za podcenjevat, ampak manj "napsihirane". Do bivaka potem še bolj sekam, kot sem za gor in sestopim po nekem s skalami naloženem rebru, ki pripelje točno do bivaka. Od tam samo še...haj, ne tako kratek spust po markirani. Predvsem od koče ni kratka. "Ne da se mi" hodit in kar tečem 😆 Slalom med stotinami sprehajalcev, katerih večini je verjetno cilj koča. Tokrat grejo vsaj v nasprotno smer in me vidijo. Pozimi je ravno zaradi teh sprehajalcev smučanje na tej skoraj ravnini bolj nevarno kot skozi Jalovški ozebnik 😅

Kaj pa poroka? V Lj sem ob 12. Celi 2 uri prej kot je zadnji čas, ki sem si ga zadal za povratek. Kljub gneči na cesti. Aja...saj v mojo smer je šlo še v redu. V nasprotno pa...skoraj stoječa kolona skozi Gozd Martuljek...🙈