Greben Loške stene Z del (9.8.2025)

O kraljevskem grebenu nad Loško steno samem po sebi, tokrat ne bom pisal tako na dolgo in široko, z začetek le to, da je od lani ostal "v dolgu" še Z del. Do Briceljka. Sama dolžina grebena po zračni liniji je morda celo nekoliko daljša, kot V "polovica", najvišja točka je višja, a je na koncu vendarle krajši, z manj višinci in tudi tehnično gledano v povprečju lažji. Da ne bi kdo narobe razumel - gre za zelo zahtevno brezpotje, kjer so potrebne izkušnje v divjem prepadnem svetu, dovolj kondicije in odsotnost kakršne koli vrtoglavice oziroma strahu pred višino. Aja, pa ne glede na letni čas, je v teh strmih Trentarskih travah najboljši prijatelj - cepin!

Ob 5 se zmenimo v Lj. Nekaj jih poberemo še po poti, drugi avto pa s Krasa po Soški dolini. Jap, kar precej nas je tokrat 😆 Ob 7 torej štart iz Bavšice. Najprej po markirani čez Balo, do podora in potem gor. Po občutku. Kjer so zgledali najboljši prehodi. Vsaj z Markotom funkcionirava predvsem po tem principu. Janez se zanaša na stare na telefon naložene zemljevide, moj soimenjak pa si daleč najbolj natančno prebere vse možne opise. No, za to področje jih kaj veliko niti ni. Kakorkoli, na tak način res ne more it nič narobe 😁 Sploh ne prehod na Kobilo (2098) 🤣

Kobile naj bi se pravilno lotili pri riti. Oz pri repu. In res je tam nekje proti vrhu strma, kamnito travnata grapa. Malo manj strma kot ostalo pobočje. Torej nekako "šibka točka pobočja". Pa celo malo je uhojeno. Verjetno od gamsov. Skratka, cepin je obvezen, tu ni debate. Potem pa izkušnje in psiha. In 100% koncentracija. Naposled prideš na vrh grebena in ugotoviš...hja...da obstajajo lažji prehodi, ki se od spodaj ne vidijo takoj 😅 Kakorkoli, ta del je res pristno brezpotje in raziskovanje.

Po grebenu do vrha Kobile je nekaj časa lažje, malo travnatega sestopa in nekaj poplezavanja do vrha skoraj direktno po grebenu. Od tu sta potem 2 možnosti: po grebenu naprej proti S do Vrha Krnice (2235) ali pa prečenje po izohipsi do Male Krnice (2114) in po sosednjem grebenu na vrh. Slednja se mi je zdela bolj zanimiva, saj se na koncu (ali začetku) grebena, na Mali Krnici, odprejo povsem novi razgledi. Tura pa se podaljša ravno za 10 minut.

Prva nekoliko daljša pavza in potem sledi tisti greben gor dol. Ni tako gor dol kot na drugo stran Briceljka. Oz Moreža. Do Oblice (2246) nič kaj pretirano težkega. Greben seveda je ozek in izpostavljen, a še vedno ni vrvohodstvo 😆 Čisto proti vrhu je celo napeljan en štrik. Verjetno bolj za spust. Sestop v drugo stran na daleč zgleda precej težek, a so lepi prehodi. Se pa od tam v nadaljevanju že vidi najtežji del grebena. Takoj ko le ta zavije v smeri približno 90' proti Z, sledijo 3 skalni "stolpiči". V obratni smeri zgledajo ti skalni skoki, plezanja II-III, kar nekako ok. Za dol pa precej izpostavljeno, tako da pride prav štrik. Sicer n1e "abzajl po pravilih", a vseeno pomaga če se lahko vsaj primeš. Če bi šel v kratkem še enkrat, ko so prehodi že poznani, pa verjetno niti to ne bi bilo več potrebno 🙂

Do Vrha Rup (2245) je še malo strmega poplezavanja. Prej za vsak slučaj še pogledam, če ne gre malo naokoli, saj čez travo zgleda kar fajn uhojeno. Očitno samo par metrov, kamor grejo gamsi počivat. Naprej je namreč prepad.

Zadnji zahtevnejši del je spust z Oltarjev (2308). Predvsem si je treba prej stvar dobro nagledat. Prehod, ki zgleda na hitro najbolj logičen, bi prišel v zelo strm travnat svet. Lažji prehod, skalnat svet ki ne preseže dvojke, gre bolj zadaj, ne naravnost dol. In kar je najboljše - v senci je 😁 Danes sonce res žge, nebo je brez oblačka. Še dobro, da so temperature vseeno dokaj znosne in da vsake toliko malo popiha.

Briceljk (2346) je zadnji vrh v grebenu danes in edini, na katerega vodi markirana pot. No...je vodila. Pa je že kar nekaj let ni več. Pravzaprav je že kar slabo sledljiva. Tudi vpisna knjiga hitro razkrije, zakaj tako. Ravno stran, ali malo več je vpisov na leto. Tako je tudi pri sestopu z Briceljka še vedno potrebna visoka koncentracija. Največja nevarnost je bujna trava, ki večkrat skriva globoke luknje pod sabo. Idealno, če ne maraš svojih gležnjev...😅

Na poti dol pa malo nad nami štrli še en vrh. Na Stadorju (2025) sem bil enkrat, kar dolgo nazaj. Na vodniškem tečaju v Bavšici. Takrat, ko sem bil še precej bolj zelen, je deloval kar divji. Zdaj, s 15 let več izkušenj je še vedno divji brezpoten svet, a mnogo mnogo manj kot takrat. En dodaten kratek sprehod s poti sestopa. Tako se pač dojemanje sveta spremeni z leti.

Dvoje "velikih sanj" se je takrat podilo v glavah nas tečajnikov, oziroma smo o njih tudi glasno debatirali in pametovali na družabnih večerih, izdatno podprti s hmeljevimi kapljicami😅,..greben od Bavškega Grintavca do Svinjaka in greben Loške stene. Danes so bile te sanje dokončno dosanjane. S spoznanjem, da niti ne tako nemogoče, da je bilo vmes že marsikaj zahtevnejšega. A vedno so bile nekaj posebnega. In seveda se je v tem obdobju 15 let rodilo zelooo veliko novih sanj. Kakopak, tudi hribov je še zelooo veliko 😁