Jelenk - Vršiči - Črnelske špice

Območje Kanina je bilo z moje strani dolgo najbolj "zapostavljen" del našega gorskega sveta. Verjetno je še vedno. A po Visoki Rezjanski in lanskem prečenju je ta svet postajal vse bolj poznan in raziskan. In to se nadaljuje z današnjo turo 🙂 Logistično se lepo izide, štartam iz Lj, nadaljujem proti Krasu. Sam sem, dan je dolg. In seveda je tura dolga. Tako pač je s tem področjem, kjer začneš precej nizko. Včasih je bila zičnica...

Zavrzelno je vseeno ene 200m višje od Bca...vsaj malo se pozna. Prostora za parkiranje sicer skoraj ni. Še dobro, da je bil ravno en domačin tam, da malo povprašam...

Nisem vstal pozno, a vožnje je precej tako da je ob štrtu ura že skoraj 8. Vroče in soparno. Na začetku je senca bolj tako tako. Po kakih 20min zapustim markirano poti. Lovska ali gamsja stezica se odcepi levo strmo v gozd in naprej čez skale. Celo malo poplezavanja je. Na vrh roba (1071) se teren položi in kmalu se pojavi bolj vidna pot. Nekdanja mulatjera. Slednja se cik cak dviguje do razpotja na cca 1300m. Nato sledi prečenje v levo. Ven iz gozda. Sonce še ne žge, temperatura je znosna. Kaj hitro iz prečenja nov odcep, direktno gor. Stezica je vidna, a slabo uhojena. Vedno več je ostankov 1. Svetovne vojne. Pa tudi nekaj novejšega železja - za pomoč pri plezanju😆 Še par ovinkov in sem v "zgornjem štuku".

Iz strmega pobočja na širok hrbet razdrapanega kraškega terena. Nekoč je bilo tu bolj zeleno. Veliko je suhih in trohnečih rušnatih vej. A v takem je napredovanje lažje. Kmalu se začne "sveže" rušje. Če ne bi bilo vmes stezice bi bilo že mučenje na nivoju grebena Bavški Grintavec - Svinjak. Tako je mučenja vseeno manj. A "tuneli" med rušjem so bolj primerni za gamse kot ljudi. Ravno nekje v višini ramen so veje, ki te grabijo in vlečejo nazaj. In ti v kombinaciji z žgočim soncem kot pijavke pobirajo energijo. Svoje dodajo še občasne jase, iz katerih ne najdeš takoj izhoda. Počasi se naposled rušje začne umikat in do Plešivca (1962) že povsem izgine.

Tu, in naprej proti Jelenku (2039) in Banderi (2051), je ostalo še ogromno vojaške infrastrukture. Podstavki za tope, kaverne, strelski jarki. In kupi 110 let starega železja, tudi neeksplodirane granate. Spomnim se na misel nekega znanega alpinista o "raziskovanju nekoristnega sveta". In ob tem me spreleti srh in groza. Ti ostanki so neme priče o tisoče izgubljenih mladih življenj, padlih v borbi za ta "nekoristni svet", ko so se kralji in cesarji šli igrice "kdo ima daljšega". Zgodovina je najboljša učiteljica pravijo. A očitno ravno najboljše učitelje, tiste, ki bi jim morali najbolj prisluhniti - najbolj ignoriramo. Tako je tudi z zgodovino. Ne morem si namreč drugače razlagati tega, kar se dogaja danes. Ko nas namesto kraljev in cesarjev "demokratično izvoljeni" šefi v Bruslju in še kje vedno bolj agresivno posiljujejo s parolami o "več orožja za več miru"🤮🤬

Za Bandero prečim markirano pot. Pri planiranju današnje ture se mi vmes utrne ena še precej bolj velikopotezna misel...kaj pa če...grem po tej markirani do Prevale in cel greben čez Lopo? Poleg vsega ostalega... Vem, precej noro... Saj sem že marsikaj norega storil...ampak to bi znalo vseeno biti malo preveč... Torej, ko se še "analogno" (signala ni tu nikakršnega, kart nimam naloženih na telefonu) prepričam v pravilnost smeri grem naravnost proti Vršičem. Najprej Grdi (2327), potem še Hudi (2345). Ne vem od kje ta imena...sta čisto lepa "trentarska" vrhova. Trenstarska pot do gor, trentarski greben, ponekod ozek in izpostavljen, ponekod sploh ne gre čisto po grebenu... Aja, kaj pomeni to trentarsko? Saj se vidi iz slik 😆 Strma pobočja z mešanico razbite skale in trave. Super drži...samo en napačen korak je dovolj za...😳

S Hudega Vršiča nameravam kar po grebenu naprej do Črnelske špice (2332)...pa mi nekaj v glavi kljuva, da morda pa ne gre... Saj se res ne spomnim nobenega opisa, da bi kdo tu hodil. Tam čez Lopo je veliko napisanega...tu pa... Ozek greben se spušča strmo dol. Nobenih vidnih sledi. Nobenih možicev. Celo nobenih gamsjih iztebkov. In pri sebi nobene tehnične opreme. Uglavnem...ni za ga srat😅

Sestopam najprej po za silo vidni stezici, potem pa po svoje. Da bi izgubil čim manj višine. Teren je..."zanimiv". res čisto pravo brezpotje, z iskanjem najlepših prehodov. Globoke škraplje, brezna, odsekani skoki...a se da povsod precej lažje čez kot kaže prvi pogled. Samo poiskat moraš prehod. Malo me spomni na Lašte. A je še bolj labirintasto. Ampak to je to! To je pravo brezpotje! Da pa le ne hodim čisto po neki prvenstveni varinati me hitro spomni obilica tehnične opreme na vhodu v neko brezno (nikjer ne najdem imena, na nobeni karti). Očitno so jamarji preživeli nekaj časa tu.

Pogled proti škrbini med Vršiči in Črnelskimi špicami da zelo jasen odgovor, zakaj NE gre direktno po grebenu. Ne dvomim sicer v to, da je že kdo šel...nikakor pa ne zgleda šodrovsko. Na tem mestu se počasi že priključim markirani na Črnelsko špico (2332). Še en strm klanec danes. In na vrhu spet zmajevanje z glavo ob pogledu na ošiljen prepaden greben proti Vršičem ob razmišljanju o nameri po prečenju😅 Obiskana pa res ni. Vpisna knjiga bo ravno čez par dni praznovala 25 letnico. Zadnji vpis pred mano je bil 1 teden nazaj.

Sosednja Mala Črnelska špica je morda bolj zanimiva zaradi številnih ostankov 1. Svetovne vojne. Vrh je dobesedno cel prevrtan. Tuneli iz ene na drugo stran in ostanki v skalo vzidanih objektov. Je vsaj na račun tega nekaj hladne sence in kot nalašč za malico...z edino daljšo pavzo danes. Paket datljev ima 130g cukra in 600 kalorij. Če dodam še tistih 200 od pira...je to za naslednjih 8 ur. Nenazadnje, Ali cel dan hodi po puščavi se pestjo datljev in 2 šalcama čaja😆 Sicer tudi zares preostanek ture sploh ni bil kratek...kot sem nekako še menil na tem mestu.

Za mano je že velika večina vzpona in več kot pol kilometrov. Pa stvari ne grejo čisto linearno. Nadaljevanje sem računal, da bo tehnično lažje. Ampak...še kaj drugega sem že računal prej. Sestop grem čim bolj po grebenu. Nič posebnega, malo je za pazit. In naslednji vzpon na Ribežne (2019). Za nadaljevanje se namenim po grebenu, ne po markirani poti (skoraj tik) pod njim. Zakaj bi bilo enostavno, če si lahko zakompliciram. Aja, pa kasneje ugotovim, da je ta pot zaprta. Evo, zato po grebenu😁 Že z Vrha Ribežnov so obsežne globeli, tako da sem hitro spet na poti. Pa saj v nadaljevanju gre nekaj časa skoraj čisto po grebenu. Potem pa spet iz poti proti neki razbiti gmoti nad njo. Prišna glava (1946) naj bi bila. In grebenček se spet konča...z odrezanim 10+m skokom. Ne zgleda da bi bil kakšen užiten prehod v spodnji štuk... Mogoče...ena travnata grapa...saj imam cepin 😅

Še 2x se greben zaključi tako, da moram obračat. Cepina pa ne uporabim več. Malo (2007) in Veliko Ušje (2048) ter Vrh police (2108) so še malo nad potjo v grebenu. Zadnji del proti Rombonu (2208) gre po markirani. Rad imam brezpotja, ampak priznam, tokrat sem že vesel markirane. Tura je bila dolga in naporna. Saj ni še čisto konec, neroden stop v jeziku šodra, ki preči pot me skoraj odnese kakih 20m nižje 😬 Koncentracija je še vedno potrebna...

Iz Rombona se ozrem na prehojeno. Že zgleda kar dosti. Sicer "statistično" sploh ni najdaljša tura letos. Prečenje Stola in Muzcev pa tisti krog nad Ljubnim sta bila glede tega kar znatno daljša. A tisto je bila precej lahkotna hoja na "avtopilota". Tu pa je zahteven teren, zahtevna orientacija in še sonce je dodalo svoje. Zdaj sem iz tega ven. Zdaj je samo še...1600m spusta po na trenutke zoprnem pošodranem terenu 😆

Vročina še vedno pritiska. S padajočo višino vedno bolj. Vmes se za ene 2-3min skrijem v eno od kavern ob poti da se vsaj malo ohladim. Vseeno skočim še na Čuklo (1765). Od tu je še vedno en lep kos poti do dol, a stanje se kmalu izboljša. Nad planino Goričica pridem v senco. Pod njo še bukov gozd. Ob padcu temperature in koncu "roštiljade" na soncu utrujenost naenkrat izgine. Počutim se, da bi lahko hodil še cel dan. Niti noge ne bolijo več, ko že kar tečem po strmi poti dol.

Po skoraj 12 urah se krog zaključi. Pogledam mesto, kjer sem zjutraj zapustil pot. Zjutraj? Zdi se najmanj včeraj, če ne že kar 2 dni nazaj. Toliko misli in občutkov, toliko "vsega" se je zgodilo na današnji turi. Tako razgiban teren, toliko tako različnih vrhov. Ja, take ture se res splača it, človek ima občitek, da je bil dan neskončno dolg. Neskončno dolg v dobrem - v hribih. Ne na šihtu 🤣