SPP - Julijci (23.-28.6.2020)

Še v študentskih letih smo govorili, da so najboljša stvar žuri. Zdaj ko smo "modrejši"...no, pa vendar se je začelo na žuru. Oz pikniku/roštiljadi/... ko je Anja povedala, da letos pa ne gre na odpravo v kakšne daljne kraje pač pa na SPP. "Greš, oz greta zraven kakšen del?" Jaz se seveda nisem pustil prosit. Valentina je bila tudi kar hitro za. Po izračunih bi na že potrjen dopust padel ravno najtežji in verjetno najzanimivejši del SPP. Sicer so bili na začetku dopusta (po "nadomestnem SPOT-u") planirani najprej ene 3 dnevi morja....pa je zaradi objektivnih okoliščin prišlo do sprememb. Anja si je po zaključenih Karavankah tudi vzela dan in pol pavze in tako smo v torek, 23.6. štartali proti Vratom.

DAN 1

Planiranih je bilo nekje 5-6 dni. Do Jalovca. Potem pa iskanje prevoza nazaj do Vrat ali vsaj Mojstrane. Kakorkoli že, nahrbtniki so bili težki. Za 5-6 kosil hrane je bilo - zajtrki in večerje so v kočah. Pa vsa tehnična in zimska oprema. Danes naj bi šli na Kredarico, čez Triglav in do Doliča.

Prvo snežišče, ki prekriža pot, se da obhodit. Kakih 6 m je bilo potrebno sestopit. Naslednje je dovolj odmaknjeno od stene, da se da stisnit vmes. Takoj sledi še eno, kjer se mi najlepša pot pokaže čez skale nad snežiščem. Pa na koncu ugotovimo, da nam je ta "najlepša pot" verjetno vzela več časa, kot če bi preprosto uporabili zimsko opremo.

Naprej do Praga in Staniča brez posebnosti, razen tega, da je koča zaprta in bo baje tudi ostala. Namenimo se čez Rž, a si kasneje zaradi objektivnih okoliščin premislimo, sestopimo okoli Kotla in spet nabijamo višince proti Kredarici. Tu je še veliko snega. Sama konfiguracija terena pa ne nujno zahteva zimske opreme.

Vmes ugotovimo, da je tudi Dolič zaprt. Saj ne, da se ne bi dalo prej preverit... :) Torej bomo prespali na Kredarici. Po ričetu še na večerni Triglav. Edino snežišče, ki še ostaja je tik pod vstopom v steno. Pri sestopu cepin ne škodi, da pa se ob sončnem dnevu verjetno tudi brez. Se je pa splačalo it bolj pozno na vrh. Nobene gneče. Pa še zelo unikatno doživetje - petje Zdravljice ob olimpijskem ognju pri Aljažu :) No, ni bil olimpijski, pač pa namenjen kresni noči. Vsekakor zanimivo doživetje.

DAN 2

Napovedovale so se popoldanske nevihte, za četrtek pa sploh poslabšanje. Tako smo sklenili, da sestopimo preko Doliča in Luknje ter nadaljujemo v petek. Kakšne so snežne razmere proti Doliču ni znal noben točno povedati. Z vrha je zgledalo, zasneženo proti Plemenicam, proti Doliču niti ne toliko, a ključni deli so v mrtvem kotu. Na sestopu s Kredarice in ponovnem vzponu proti Planiki nobenih posebnosti. Naprej malo potrganih zajl, a nič kritičnega. Pri "mačjem pokopališče" - prva asociacija, ki mi pade na pamet ob s kamni "popisanem" travniku pod Šmarjetno glavo - so se naše poti rahlo razšle. Sam skočim še na vrh Šmarjetne glave. "Pot" (v sicer brezpotju) gre menda po levi strani kotanje pod sedlom. Jaz se lotim po desni, ker se mi ni dalo ukvarjat z zimsko opremo. A se kaj hitro pokaže prej sktito snežišče. Pri natikanju derez pa levi gojzar "široko razpre usta". Saj je že nekaj časa kazal očitne znake utrujenosti. Zato so tudi bili že upokojeni. Pa sem jih spet aktiviral za to turo. Glede na to, da je bilo vendarle predvedene vsaj 90% hoje po kopnem, mi ni bilo do uporabe novih zimskih gojzarjev. Kakorkoli že, dereza ga je kot nagobčnik držala skupaj ;) Do sedla se je dalo cel čas po snegu, na sedlu pa snel snel težek ruzak in se preobul v superge, ki sem jih, kot bi slutil, vzel s sabo. In občutek je bil, da sem proti vrhu skoraj poletel :)
Sestop proti Doliču potem brez problema, sicer nekaj manjših snežišč in nekaj pazljivosti, zadnji del pa še malo "smučanja" :) Od Doliča smo ponovno sestopali skupaj. Že takoj je sledilo kar obsežno snežišče. Kakih 50-60 m za prečit v precej strmem terenu, tako da so še res zadnjič svojo vlogo odigrali zdaj že 2x upokojeni stari zimski gojzarji.
Po opravljenem prvem delu snežišča sta za nami prišla Nemca popolnoma brez zimske opreme. Nekaj časa sta se mučila po skalah in melišču, da bi nekako obplezala vsaj večji del melišča. Ko je bilo že precej mučno gledat nekako sklenemo, da je edina pametna rešitev (razen obračanja seveda), da jima odnesem Valentinin in Anjin cepin. Skupaj smo počasi sestopili po snežišču, sam pa sem potem cepine odnesel nazaj gor. Izjemno sta bila hvaležna. In če bi verjel v te reči, bi rekel, da je ta dobra karma v naslednjih dneh še zelo prav prišla...
Proti Luknji samo še majhen ostanek snežišča, ki je ob "normali" zimi že marsikomu grenilo življenje v zgodnjem poletju zaradi strme in izpostavljene lege. Sedaj ni več problematično. Sledi najbolj tečen del, ponovno nabijanje višincev proti Luknji in sestop po v zgornjem delu zelo zgonjeni meliščni poti. Še dobro, da smo šli dol :)

lep na pogled...pa strupen - nagnoj

bistra studenčnica :)

prvo snežišče, se gre spodaj

uživancija :)

tu zadaj se je treba prerinit

z ruzakom za 5 dni niti ni čisto enostavno...

tisto malo bolj zoprno snežišče

nisem ljubitelj šeriatskega prava...ampak mogoče bi pa komu morali rezati te nemarne prste :/

tik pred nami je nekaj priletelo dol...

pri Staniču

težko razložljivo...v nekem trenutku preprosto ugotovim, da je cepin ostal brez traka...

sonce bo šlo počasi dol

senca Triglava...ki zgleda kot vulkan ;)

najbolj znana klopca ;)

mačje pokopališče ,)

iz Šmarjetne glave

pa še proti Kanjavcu

z nagobčnikom še gre...

brez pa nikakor

pogled nazaj na Šmarjetno glavo

Dolič

obsežno snežišče pod Doličem

"reševanje" Nemcev

še pogled od spodaj

z vrha Luknje

konec 1. dela

DAN med 2 in 3 :)
Oz počivanje :) No, pa hišna opravila. Jutri pa spet zares. Vendarle ne s tako zgodnjim vstajanjem. Anja je še prišla na briljantno idejo - da ne štartamo v Zadnjici ampak nekje pri izviru Soče in si tako skrajšamo zadnji, po planu najdaljši dan.

DAN 3
Štartamo malo pod Kugyjevim spomenikom. Še prej sem obljubil, da če bo v nedeljo hudi, lahko skočim po avto in ga pripeljem do izvira Soče. Saj ni tako veliko, v psihološkem vidiku pa lahko kar olajšanje :)
Lepa pot ob Soči bolj ko ne ves čas spušča proti Trenti. En del gre sicer po cesti, je pa za ograjo kor uhojena stezica. Skočimo še do soteske Mlinarice. Zaradi sopare pa smo kljub spuščanju kar hitro precej prešvicani. Kaj šele, ko se začnemo iz Zadnjice vzpenjati proti Luknji.
V Luknji je začelo pihati, enako tudi večino poti proti vrhu Gamsovca, ki je bil že cel dan zavit v meglo. Smo se pa še preden smo tudi sami "izginili" v megli, vsaj nagledali kozorogov. Tu jih res ne manjka.
Na vrhu razgleda ni bilo in se nismo nič kaj dolgo zadrževali. Pri sestopu megla še gostejša, včasih je bilo treba že skoraj tipat za pot. Malo nižje se je vendarle vsaj delno razkadila in pred nami se je pokazala koča.
Pred samim začetkom smo se pogovarjali, da bomo koristili korona bone. Pa je potem kazalo bolj slabo. Anja, ki je bila na poti že dlje, jih pred tem še ni uspela, na Kredarici pa je bil Herman tudi precej jasen, da jih verjetno sploh ne bo možno. Na Kriških podih pa so se drugi planinci pogovarjali o bonih, torej očitno gre. Seveda pa se je vlada kar potrudila, da nam z birokracijo čim bolj oteži dobiti naš denar nazaj, PZS tudi zadev ni ravno olajšala. A z nekaj iznajdljivosti in dobre volje je vseeno šlo, da je na koncu vse po pravilih :)

DAN 4

Kot že prej na Kredarici, tudi tokrat ni bilo na koči zelo uporabnih informacij za nadaljevanje poti. Bodisi jih je bolj malo hodilo, ali pa še od tistih ni nihče nič sporočil/objavil. Tudi na nobenem forumu/FB skupini nisem izvedel nič pametnega o sestopu proti Mlinarici in Zadnjem oknu.

Zjutraj še precej gosta megla, ki pa se je proti Planji počasi razkadila. Pot brez posebnosti, tik pod sedlom sicer eno snežišče, ki se mu je možno izognit.

Naprej proti Mlinarici so najprej 3 snežišča, kjer se mi je zdelo, vsaj dokler so bila še v senci, kar pametno uporabiti cepin. 4. pa je precej bolj strmo. Ko je že kazalo, da bomo popolnoma spremenili nadaljevanje turu, pa se dva vračata z (vrha) Planje. In pokaže se, prej gledano z vrha precej skrit, a kar zanesljiv prehod pod snežiščem. Res da ni čisto enostaven, je potrebna kar zbranost.

Zadnje snežišče, ne preveč strmo je tik nad razcepom. Še prej se razveselimo novice, da je Jubilejna kopna, "samo še eno snežišče, ki se da it spodaj" (no...v resnici ni čisto tako). Kljub temu namigu se Valentina odloči, da nadaljuje po spodnji na Vršič in izpusti Prisojnik.

Zadnje Prisojnikovo okno ponuja res fascinantne poglede. Malo pa stisne tista opozorilna tabla o padajočem kamenju...in potem tudi sam pogled proti stropu okna. Res kar redno leti dol. Takoj za oknom je bilo prvo snežišče. Res je, dalo se je it spodaj, ne čisto enostavno a je šlo. Glede na informacije s poti že pomislim, da je bilo to to... Takoj za ovinkom srečava 2 alpinista, ki sta ravno zaključevala zadnji raztežaj. Nekje iz Krnice do sem gor. Po par minutah pa novo snežišče. Bolj obsežno, bolj "neprehodno". Najbolj logično se je zdelo čez melišče tik pod snežiščem. Z malo domišljije so bile tam celo neke sledi. Ampak da bi ta šoder zdržal skoraj 100 kil (ja, ruzak je bil še vedno težek ;) ...ni šans! Tako podrobno preučujem skale pod meliščem, kot tudi širino pranje med snežiščem in steno nad njim. Nič kaj obetavno ni kazalo... Dokler se ne prikažeta že prej omenjena alpinista. Prvi najprej z očesom premeri celotno zadevo, potem še malo s palico popika melišče pod snežiščem in se čisto lahkotno sprehodi čez. Hvala! Očitno je ta premočen presek precej bolje sprijet, kot sem si sploh upal pomislit. Na koncu snežišča, ko je bilo treba čez ali ob skali še malo gor izklesam še ene 4 stope v sneg (saj bi verjetno šlo brez, se mi je pa zdelo bolj varno) in največji problem danes je bil rešen.

Do Kajzljeve škrbine so skupaj 3 ali 4 snežišča, do vrha pa ene 10. Tako, da je bilo stalno cepin v roke - cepin iz rok, pa rokavice gor in dol, pa stiskanje v špranje med snegom in steno in veliko plezanja. Ne vem, kdaj sem nazadnje po brezpotju dejansko toliko plezal. No, tam so ponavadi, če ne zaideš iz smeri, vedno lepi prehodi. Na enem zadnjih snežišč je bilo potrebno (vsaj če sva hotela iti na ziher) izklesati še ene 6-7m na dolgo stope. Je bil vsaj dokaj homogen sneg in pri varovanju je šlo celo ratišče noter. Zanašanje, da bo okel zadržal vso silo v primeru kakšnega neželjenega dogodka (zrds, izguba ravnotežja) bi bilo precej samomorilsko.

Dolga je bila. Od razcepa nad Mlinarico do vrha mislim da več kot 3h30. Verjetno bi se dalo hitreje...in posledično manj na ziher. Nekako nisem pristaš tega... Aja, naslednji dan so ravno na Prisojniku zaradi snega 2 reševali. Nisem pa do danes uspel zvedet, kje točno.

Zadnje metre vzpona sem že kar vohal mrzel pir, ki sta ga v sneg zakopanega pustila Maja in Jože. Danes sta šla z Vršiča gor. Pa potem precej neprijetno presenečen ugotovim, da ga je vmes že nek mrhovinar zvohal :/

Razgledov nekih bajnih na vrhu ni bilo. Prisojnik je bil cel dan zavit v meglice. Vmes se je kdaj ravno toliko razkadilo, da si prijel za telefon, potem pa je že prišel nov oblak. No, v nekem trenutku je Anji celo uspelo poslikat Škrlatico in Razor.

Sestopiva po grebenski. Da lahko v istem dnevu primerjava prednje in zadnje okno :) Pot je brez posebnosti,snega nikjer. Me pa spet spomni, da na enem, sicer zelo kratkem delu, ni najbolj prijazna velikim ruzakom.

Pri Poštarskem domu je ura že 7. Hm...pa danes naj bi bila krajša tura... Pir, ričet, palačinke, vse je bilo več kot zasluženo. In dan, ki ostane v spominu.

DAN 5

Teden se izteka. In s tem dopust. Pa ravno za danes je bila planirana najdaljša tura. No, na koncu ni bilo čisto tako. Že včeraj pade "revolucionarna" ideja, kot jo je imenovala Anja, da izpustimo Jalovec. Valentina se je že prej ogrevala za to možnost, jaz se tudi nisem pritoževal. Po tej strani sem že bil gor. In danes sonce resnično nažiga. Čeprav smo bili zadnje 2 dni nekoliko prikrajšani za razglede, je bilo splošno gledano vreme vendarle bolj "človeško".

Pot proti Špičku najprej lepo poteka po gozdu, malo gor in dol, a vendarle dokaj po ravnem. Šele zadnji del se začne vzpenjati. In vzpenja se kar strmo. Ob žgočem soncu pa deluje vzpon še bolj strm. Koča je zaprta. Pravzaprav deluje skoraj rahlo apokaliptično. Skozi okno se vidi, kot da je še včeraj nekdo kuhal in polnil telefon. In v okolici nekaj orodja za vzdrževala dela. In smeti, ki čakajo helikopter v dolino pa jim je očitno veter odprl pot na prosto.

Pozabil sem že, kako hitro pade pot v Flore. 1h20 za 1100 višincev. Pa sploh nisem imel občutka, da tečemo dol. Tudi ruzaki so vendarle že bili lažji in ne bi smeli preveč pritiskat dol :) Pri izviru Soče me je čakala še tista obljuba glede avta...seveda brez ruzaka :)

Pri povratku pa še težko pričakovana osvežitev v Jasni. Saj ne, da sem bil notri kaj več kot 2 minuti, a vendarle izjemno blagodejno.

V 5 dneh se je skupaj nabralo dobrih 80 km in več kot 8000 m višine. V malo poznejšem terminu bi bilo morda lažje. Brez snežišč in brez tovorjenja zimske opreme.Po drugi strani pa...osebno ne bi zamenjal za "lepe sončne" dneve, kot je bila nedelja. Preveč izčrpljujoče :)

Slike sta prispevali še Valentina Vivod in Anja Vrečko