Travniška dolina (in grebena, ki jo obdajata) je eden bolj odročnih in najmanj obljudenih predelov naše lepe domovine. Kraj, kjer menda tišina šepeta. Priznam, malo se sprašujem o "moralnosti" reportaže s teh koncev. Ampak vendarle verjamem, da sem zahajajo predvsem gorniki, tisti, ki spoštujejo to nedotaknjeno naravo in ne "turisti".
Vikend naj bi bil deloven. In je bil. Ampak smo bili pridni kot čebele :) In do sobote zvečer stočili med. Tako da sem bil v nedeljo "prost". Vreme pa super. Pa vleče me v nekaj bolj divjega, čim bolj brezpotnega. Nabor kandidatov za take ture ni ravno zelo širok. In "iz danes na jutri" je logično, da odziv ne bo ravno blizu trimestne številke, kar se izkoristka tiče :) Na koncu potrdi samo Urška.
Glede na vremensko napoved - osvežitev a stabilno vreme, se nama ne mudi. Točno po planu štartava iz Zjabcov ob 8:00. Na začetku kar pošteno stopiva, a kaj hitro tempo zmanjšava na "pogovorno hitrost". Tako da me kar preseneti, da sva že v 1h15 Za skalo. Tu pa se začne zanimiv del. Najprej visoka, od nočnega dežja namočena trava. Vmes pa dokaj sveže stopinje, ki kmalu pripeljejo v zahtevnejši teren, kot je v mojem spominu. Ne bo prav. Saj dejansko gre tu gor čisto lahka steza...če je ne spregledaš :)
Takoj po vstopu v Travniško dolino se Urška zazre v zajedo v pobočju proti Plaskemu Kuku "A t´le gor?" Hm...zakaj pa ne? Dan je dolg, greben je lep, danes je pa tako ali tako cel čas na sporedu brezpotje. Tako zagrizeva kolena proti zajedi. Omembe vrednega plezanja je skalni skok, dobra 2m, ostalo pa mešanica trave in grušča. Je pa moker teren malo začinil zadevo. Greben je naprej relativno enostaven. In zelo razgleden. Preprosto - lep. Plaskemu Kuku sledi Planja, ki je poraščena z rušjem. Vmes pa lep prehod do vrha. Zatem malo "abzajla" s pomočjo rušja. Rahel vzpon na Travniški rob in bolj izrazit na Travnik.
Sosednji greben se je vmes parkrat zavil v meglice. In malo sem se že bal glede začrtane trase. Če bo megla, se v neznani teren ne bi podajal. Dokler se ni popolnoma odprl. Na Travniku debatirava, če bi podaljšala še na Plaski Vogel. Pa se nekje spet začnejo kazat oblaki, ki bi, če bi še rasli, utegnili ogroziti glavni cilj, Vršac in Čelo. Z vrha Travnika pa pod Čelom opazim 2 človeški postavi. Kar malo presenečen sem, tu naj bi pa ja bila "divjina". Kasneje se celo izkaže, da ju Urška pozna.
Sestopiva proti Škrbini in ob pobočju Čela do vstopa proti Malim vratom. Baje obstaja nek tehnično precej lahek prehod. Pa ga nisva iskala, pač pa lepo, kompaktno skalo. In lepa zajeda pelje proti sedlu. Naprej proti Vršacu je pot logična, pa tudi omožičena.
Odprem si Kozla in prisluhnem, kako tišina šepeta. V daljavi kakšen žvižg svizca, veter je rahel in skoraj neslišen, čisto blizu pa čmrlj, ki leta iz cveta na cvet. Razgledi so čudoviti, kakšen oblaček pa samo razbije monotonost. No...saj ne, monotonosti ni :) Človek bi lahko ure ležal tu. Ampak greva naprej. Ogledujeva si zajedo, ki naj bi desno od grebena pripeljala na vrh Čela. Urška pa vedno bolj navija, da poskusiva kar direktno po grebenu. Ko prideva bliže, pa mi še na pamet ne pride, da bi ugovarjal. Tako lepe skale pač ne srečaš vsak dan.
Na vrhu novo presenečenje. Trojica, ki prav tako ni pričakovala nikogar v teh koncih. Pozravimo se, zaželimo srečo in sestopiva do Glave za Bajto. Od tam pa po skalnati/meliščnati grapi Z od Glave. V nekem opisu se našel, da je teren od tu do markirane poti pravi orientacijski podvig, da ne rečem mučenje. No, sam nekako ne delim tega mnenja. Z malo občutka so čisto lepi prehodi.
Sledi markirana pot in še ta je lepa. Najprej razgibana, med rušjem in macesni, nato po gozdu in v zmernem spustu mehko posuta z bukovim listjem.
Komentarji
Objavite komentar