Grintovec 14.12.2020

december 30, 2020

Včeraj je bilo še nekaj oblakov...danes pa perfektno vreme. Najbolj gosta megla je bila nekje ob koncu asfalta v Kamniški Bistrici, že okoli odcepa za Kurjo dolino ali malo naprej pa se je razkadila.

Želja je vsekakor bila Grintovec, realno pa "bomo videli glede na razmere". Ko sem začel hoditi je nekako zgledalo, da so samo ene sveže (verjetno včerajšnje) stopinje. Že hitro mi je dalo misliti, da bo gaženja... Malo višje, ko je snežna plast postajala debelejša, je bilo videti še sledi starejših, že zasutih stopinj.

Na gozdni meji pa se je začelo "zares". Staro gaz je veter bolj ko ne zasul. Ponekod sem ji poskušal slediti, drugje sem ubral svojo. Pravzaprav sem kar večji del strmine delal novo gaz. Stara je šla ravno po padnici, nekako bi tam pričakoval najdebelejšo snežno plast, ki sem se ji hotel izogniti. Tako sem "kolena grizel" po malo dvignjenem hrbtu, ki mora iti rahlo levo od markirane poti. No ja, če bi res grizel kolena, bi tudi lizal snega, saj se je bolj ko ne cel čas prediralo do kolen. Za zadnjo strmino pod kočo po se vrnem na staro gaz, sneg je tu trši, ni se več globoko udiralo.

Pri koči je malo pihalo. Za naprej so bile potrebne dereze. Malo sem klel, ko sem se spomnil, za tanovi gojzarji še niso "nastavljeni" na dereze. Verjetno bo kdo ugovarjal, da dereze niso nastavljene na gojzarje. Nak, malo je potrebno obrezati podplat na stranskem delu pete. Tako da sem moral dereze nastavit na večjo številko. Vseeno so čisto dobro držale.

Od križišča za Skuto naprej se je popolnoma umirilo, sonce pa je direktno pripekalo. Ja, lahko rečem kar pripekalo. Bilo je res toplo. Vmes med slikanjem skoraj izgubim rokavico. Med slikanjem je padla in se zapeljala po pobočju in se ravno malo pred "prepadom" ustavila. Sicer imam na tistih bolj resnih zimskih turah vedno 2 para. So pa oboje že davno amortizirane, pa še kot nove niso bile neka velika vrednost.

Ena sled je še sla naprej, ki pa se je končala kmalu za previsom. Nekdo se je odločil, da tu zaključi. Ne bi si mislil, da bom na tak lep dan, ob ugodnih razmerah, na vrh, kot je Grintovec "oral ledino". Za trenutek pomislim, da bi bilo kar hudo za Kamnčane, da bi jim Primorec ukradel to čast in po sneženju "razdevičil" Grintovec ;) Še dobro, da imam tudi nekaj kamnških genov...

Na tisti strmi prečki, preden pride pot na Streho, pa ponovno preizkus kondicije in predvsem volje. Šlo je do kolen ali že globlje. Delale so se cokle, sonce pa je žgalo direktno. Ker sem predvidel gaženje in počasen tempo sem si že na štartu rekel, da je še vedno ok, če sem šele on 1 na vrhu. To bi se verjetno še izšlo. A še nepredelan sneg, na katerega je žgalo sonce, sta mi kljub "samo dvojki" kar se tiče plazovne nevarnosti vedno bolj dajala misliti.

Naprej je bilo snega manj in bil je trši. A misel, da bi ob bolj poznem povratku testiral stabilnost snežne oddeje na tisti prečki me je še vedno preganjala. Tako da sem na cca 2100m obrnil. Malico sem si privoščil pri križišču za Skuto, ko sem bil ven iz vseh potencialno nevarnih odsekov. Ob takem vremenu in pogledu na "morje" v dolini mi kar nekako ni bilo za sestopit.

Že v gozdu sem bil, ko je v daljavi močno zagrmelo. Pogled usmerim proti viru zvoka in nekje iz Kaptana se kot Savica usuje čez, ko je plaz prišel id grape do skalnega skoka. Ves čas sestopa pa je iz različnih smeri sledilo še par manjših plazov. Po pravici povedano sem jih bil kar vesel. Tako se nisem več spraševal, če je bila pravilna odločitev ne it na vrh. A tudi če vrha ni bilo, bi težko bolje izkoristil dan dopusta :)