Kalška gora (10.7.2021)

Če se le da, vedno izbiram nove vrhove. Ali vsaj nove poti. Na Grintovcu sem bil letos že 2x...a nikoli (ne letos, ne prej) čez Dolge stene. In končno je prišla na vrsto...vsaj tak je bil plan....

Ob 6 je bilo v Kamniški Bistrici in naprej v Koncu že kar pester vozni park. Tako parkiram še nad postajo žičnice, saj je bil edino tam še prostor. Proti Kokrškemu sedlu brez posebnosti...razen...prebavnih težav. In posledično, tudi na račun tega, pohvale za zmeren tempo... Na sedlu pa nič kaj razveseljiv pogled proti Grintovcu. Od cca 2300m naprej je bil zavit v oblakih. In v takem morda ne bi ravno poskušal sreče po brezpotju, pa čeprav je to v resnici le manjši del Dolgih sten.

Malo še posedimo v koči, zunaj je bilo za razliko od doline kar sveže, in se naposled odpravimo proti Kalški gori. Na vrhu meglice, samo na trenutke se je kaj odprlo, pa se takoj spet zameglilo. In rahlo vetrovno. Ko sestopimo nazaj proti sedlu pa se Grintovec odpira. Morda pa le bo za gor... Tudi želodec je bolje. Ne še 100%, a ta sprehod do vrha bo zdržal :) 

Spet malica (zame sicer spet ne) in spet se zapira. Tokrat so se meglice spustile pod 2000m in za danes je bilo dokončno zapečateno. No...ne čisto...če bi še kašni 2 uri vztrajali na sedlu...bi pa šlo. Vsaj tako je potem zgledalo iz doline. Med analizo ture pri Jurju. 

Aja, proti Kalški so še manjša snežišča, ampak se jim z lahkoto izognemo par metrov pod potko. Drugih posebnosti ni. 




razgled proti Grintovcu...seveda je potrebno gledati s srcem ;) 

in potem, ko se srce odpre ;) 




odprlo se je...gremo gor

pa spet zaprlo...







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mang(a)rt po Via Italiana (27.8.2023)

Grintovec (18.2.2024)

Begunjščica skozi Y (25.1.2024)