"Nekam v Kamniško Bistrico bi šli...pa ti najbolj poznaš tam." je rekla Barbara, še preden smo se prvič dobili na sestanku. In še preden je zvedela, da bo pravzaprav ona vodja tabora :) Sicer pa, pravilno, da komandira mentorica, ki pripelje največ otrok ;)
Kot tehnični vodja tako pripravim 3 opcije za tabor, ki bo trajal en podaljšan vikend (3-4 dni):
- Kamniška Bistrica (v dolini - npr. Pri Jurju): fajn lokacija, fajn ambient, a ture, če hočemo priti na nek razgled, znajo biti malo dolge in naporne. Nenazadnje, v zadnjem letu otroci skoraj niso imeli izletov. Malo zadržan do te opcije.
- Kamniško sedlo: lokacija je fajn, otroci so že nastanjeni "na višini", a je problem, ker od tam naprej so vse nadaljnje ture zahtevne, in na to peljat 20 otrok, nekateri so na taboru prvič, bi bilo malo prehudo. Opcija torej ne pride v poštev.
- Kokrško sedlo: ima vse prednosti Kamniškega sedla, pa dalo bi izpeljat še 2 tehnično nezahtevni turi. S prvim dnevom vzpona na sedlo in zadnjim dnevom sestopa, tako z lahkoto pripravimo program za 4 dni. Močno priporočam. In seveda je bila opcija soglasno sprejeta. :)
Da preskočim vse logistične "podvige" (za potovanja v čim večji meri izkoristimo javni prevoz), smo se na rojstni dan naše države zjutraj znašli v Koncu. Sam sem na začetku skupine, zadaj pa Ingrid. In kaj kmalu ugotovimo, da je skupina res preveč heterogena, da bi vsi hodili skupaj oz se čakali. No, pa saj tudi to je eden od razlogov za 5 spremljevalcev :) Moram pa na tem mestu kar pohvalit otroke, kljub daljši abstinenci pohodov zaradi vseh omejitev v zadnjem časi, jih je večina prišla v prvi skupini.
Po kosilu sva z Lukom tiste s "preveč energije" peljala še do ruševin stare koče, nad Taško. In čeprav so nekateri pri ponovnem vzpenjanju na Kokrško sedlo že malo obžalovali svojo odločitev, da se pridružijo...pa so že uro ali manj po povratku ponovno imeli "preveč energije". Ampak ko imaš parkrat otroke na taboru hitro ugotoviš, da je to kar klasika :)
V soboto je bila na sporedu "kraljevska tura" - na Grintovec. Še 1 teden nazaj je bila za vzpon še potrebna ali vsaj priporočljiva zimska oprema. Zdaj je kopno. Eno snežišče (povsem nenevarno) je še v Spodnjih jamah, pa na enem delu strehe smo naredili malo ovinka. Sicer pa se je "datumsko" super izšlo. Edino vremenska napoved ni bila čisto "100% suho", tako, da smo otroke vmes razdelili v 2 skupini in počasnejša skupina je bilo opravičena vzpona čisto na vrh, na cca 2300m je obrnila.
Kočna še dolgo ni imela "kape", torej je vreme zdržalo in tudi na vrhu smo si lahko vzeli malo več časa, kot sem se pred tem bal. In tisti, ki so bili prvič tako visoko, tudi niso pobegnili krstu. Pri sestopu pa še nekaj veselja na snegu v Spodnjih jamah. Deževalo pa je šele ponoči.
V nedeljo smo pred sestopom šli še enkrat na sneg na zdaj že znano lokacijo. Poletnega kepanja in drsanja po snegu pač ne doživiš vsak dan, tako da je bilo kar za izkoristit. Sestop pa ne do Konca, ampak do izvira Kamniške Bistrice.
Kar prehitro je minilo, glede na to, kako super smo se imeli. Vse pohvale tudi oskrbniku Tomažu z ekipo, za topel sprejem in odlično hrano!
 |
| Čakanje na malo pomoči pri transportu... |
 |
| Pavza pri klopci. Še malo več kot pol. |
 |
| Pri stari koči |
 |
| Pri stari koči |
 |
| Danes pa gor |
 |
| Čez edino snežišče |
 |
| Ko jim obljubiš pavzo, začnejo kar rečt 🙂 |
 |
| Kdo gre gor, kdo dol? |
 |
| Kočne malo v oblakih...a ni kape |
 |
| Še za v arhiv z vrha 🙂 |
 |
| V Podih še precej snega |
 |
| Otroški veselje 🙂 |
 |
| Še zadnja in dol... |
Komentarji
Objavite komentar