Prisojnikova okna (21.8.2021)

avgust 24, 2021

Še preden se kdo oglasi, da Primorci ne poznamo dvojine - na slikah so dejansko 3 okna :)

Že lani smo se pogovarjali o turi, ki bi zajela obe Prisojnikovi okni. Saj teoretično gre pot skozi obe...ampak praktično pa to ni ravno standardna tura. Tako da je bila planirana skozi eno in mimo drugega. Po Jubilejni gor in Grebenski dol. A nekje v nekem kotički možganov, potlačena s strani razuma, je vendarle gorela neka misel...kaj pa če bi šli po Kopiščarjevi gor in Jubilejni dol. In v tistem trenutku, ko je bilo že vse splanirano, ko smo se v Erjavčevi koči menili samo še, kdaj navijemo budilko...je nenadoma privrela na dan "Kaj pa če..."

Prvi vrhunski preblisk je bil že, da se namesto "klasične enodnevne" odpravimo že v petek po šihtu, porabimo nekaj bonov v koči in za nameček ujamemo še sončni zahod nekje na Slemenovi špici. Pa sem vmes parkrat preklinjal navigacijske naprave in tujce, ki jih znajo uporabljat. Skozi Jesenice je šlo po polžje. Ne glede na to, kako stranska in odročna je bila cesta, vedno so prevladovale nemške registracije. 2h15 od Ljubljane do Vršiča je odneslo "romantiko" Slemenove špice.

Ko že n-tič premlevamo jutrišnji plan in ko se debati pridruži tudi oskrbnica koče, pa privre tista misel..."Kaj pa če...". Monika še v isti sekundi pokaže odobravanje spremembe plana. Še najbolj je bil zadržan Aleš. Torej...Jubilejna načeloma res ni namenjena sestopu. A po drugi strani, je Kopiščarjeva še bolj izrazito enosmerna.

V prebujanju dneva (no, saj je bilo že kar svetlo) se odpravimo proti steni. Nekaj se jih že opremlja, nekaj se jih je že, nekaj jih prihaja še zadaj...ja, danes bo prometno. Po prvem plezalnem delu se pot "umiri" in približa Ajdovski deklici. Od tu so tiste najlepše slike. Skupine za nami in pred nami so vedno na približno enaki razdalji, le precej hitrejša dvojica švigne mimo. Tako je do tistega slavnega kamina. Tam pa občuten prometni zamašek. In tam se zares vodi, koliko planincev gre danes po tej poti. No, še vedno precej bolje od romanja na Očaka ;)

Skozi okno vsake toliko glasen vzklik "kamen!" Od zgoraj, od spodaj...in zaradi odmeva še od strani :) Saj načeloma se vsi zapeljejo dol po grapi ob poti in ne ravno ogrožajo planincev z direktnim padcem. A vsake toliko se tudi kakšen razleti in projektili poletijo v vse smeri.

Nad oknom se kljub vsem dodatnim planincem gneča unese. Razgledi super, edino Jalovec se je cel dan skrival v oblakih. Tisti, ki so se danes odločili zanj res niso imeli sreče...pri vseh drugih vrhovih v soncu. Tudi temperature so super. Tiste prehude vročine od prejšnjega tedna ni več.

Na vrhu je bilo potrebno že kar malo iskat prostor za namestitev 🙂 Okrepčilo in sledi daljši del. Od tu se še naprej kar nekaj časa oddaljujemo od Vršiča. Del sestopa je še skupen z Južno, potem pa kar hitro skozi škrbinico pod Zvoniki in začne se dolgo prečenje. No ja, tako zelooo dolgo tudi ni, kot sem ga imel v spominu. Ampak takrat so bile razmere specifične...kakih 10 zoprnih in strmih snežišč.

V tem delu je nekaj novih zajl. Od lani se spomnim eno strgano, na sicer neproblematičnem delu. Kmalu za tem so pot zaprli. Saj na strani PZS še vedno piše, da je...na terenu pa obvestil ni. In tudi ne nobenih težav. Morda manjka samo še kakšen žig inšpektorja 😁

Pri Zadnjem oknu krajša pavza in obvezno slikanje. Nismo sami, še nekaj jih sestopa v to smer. No, točno 3 smo še srečali :) Tudi slovensko-nizozemski par, ki je nameraval proti Razorju, a si premislil. Tako da so se naše poti še križale 🙂.

Tehnično najzahtevnejši del je tik pod oknom. Kakih 10m je povsem navpične skale, spodaj pa prepad. A je dobro varovano. Tudi sicer je Jubilejna pot v celotni dolžini zelo zahtevna. Precej izpostavljena in nikakor za tiste z vrtoglavico. Pred začetkom športnih ferat pri nas, pa tudi planinskih poti, ki so delane v stilu slednjih (Lisca, Otmarjeva) je Jubilejna menda veljala za najtežjo markirano pot pri nas. So pa seveda okusi različni. Nekoga bolj "stisne" ozek prehod Kopiščarjeve, ozek prepaden greben Dolgega hrbta, ali odsotnost železja Mrzle gore. Zadnji dve sicer spadata med moje ljubše markirane :)

Ko zgleda, da je plezalnega delan konec in je Mlinarica malo nižje, tik pod nogami, sledi še zadnji plezalni del. In "Zadnje zadnje" okno. No, glede na velikost tistih poimenovanih dveh, bolj samo zračnik 🙂 Od tu zagledam zaplato rušja, ki nudi nekaj sence in hitro potegnem do tja. "No, pa smo na polovici! " Pa v odgovor hitro dobim nekaj nejevoljnih pogledov 😁. Čeprav...čisto tehnično, je ta točka res najdlje oddaljena od Vršiča. A od tu naprej je pot lahka. Še en 200m vzpon je vse, kar je omembe vrednega. No, pa nadaljevanja lepih razgledov. In da se nam je vmes čisto na blizu pokazala divja kura. Pa zaslužen pir, oz analiza ture 🙂

Ta varianta je res nekaj najdaljšega, kar se tiče Prisojnika. Na koncu statistika (dolžina, višina) niti ni hudi pretirana. A pot je skoraj cel čas, od prvega vstopa v steno, do izstopa v Mlinarici, zelo zahtevna. Veliko je plezanja in ves čas je potrebna popolna koncentracija. A hkrati tura za sladokusce. Tako po tehnični, kot po fizični zahtevnosti v zgornjem rangu markiranih poti pri nas, prav tako pa tudi po razglednosti in slikovitosti.