Dolomiti 2020 (19.-28.8.)

Zaradi slabega vremena je bil torej odhod v Dolomite prestavljen za 2 dni. Na sredo. Ker se pakiranje vedno zavleče pozno v noč, zjutraj nisva bila ravno zgodnja. Pa saj je dopust J Najdaljša tura je bila planirana že kar za začetek. Civetta po ferati Alleghesi, dol po »normalni«. Najprej sem razmišljal o enodnevni turi, pa se je Valentina odločno uprla ideji o 10+ urah hoje. Ni problema, saj je to »njena« tura. Jaz sem že bil gor, ona se je pa takrat (društven izlet) odločila za lažjo skupino. Tako da sem obljubil, da letos jo pa res peljem. Lani je namreč Civetto odneslo vreme.

Štartava pri Palafaveri. Opis poti na hribi.net in spomin iz 4 let nazaj ne gresta skupaj. Hitro mi kapne, da smo takrat štartali malo drugje, del poti proti koči Coldai, kjer smo spali tudi takrat pa je isti. Aja, pri Palafaveri je ograjeno parkirišče, kjer je »prenočevanje« avta 15€ zunaj ograje pa očitno brezplačno. Vsaj v praksi je bilo tako J

S spanjem v koči (13€ za člane PZS, morda varira od velikosti sobe) sva prihranila približno 1h45 zelo zmerne hoje. Zjutraj štart ob 5 in zajtrk na sončnem vzhodu…no ja, v resnici malo kasneje (budilka zahinavila ;). Tako da je bil sončni vzhod že takoj po koči, zajtrk pa na lepem travnatem platoju oz sedlu, nekje na 2/3 poti med kočo in začetkom ferate. Od tu se res lepo vidi Pelmo. Tu sva si vzela čas, tako da gre že kar nekaj ljudi mimo, posledično je ob vstopu v ferato že skoraj gneča. Ampak samo na lojtrici na začetku. Potem so bili tisti spredaj vedno nekoliko spredaj, tisti zadaj pa tudi malo počasnejši.

Ferata je dolga, vmes je ena prekinitev, sicer jo je kakih 800 višincev. A po večini lepo speljana. Samo na 3 ali 4 mestih, bolj kratkih skokih, sem se na moč potegnil gor. Večinoma plezal po skali, brez dotikanja zajle. Parkrat celo par m ven iz poti, ker je bila skala lepša, predvsem pa manj zlizana. Tisti del, kjer je ferata prekinjena, je pravzaprav edini zoprn del vzpona, saj je teren strm in gruščnat, ponekod grušč pod nogami deluje že precej nestabilno.

Na vrhu razgled ni bil ravno perfekten. Proti Z se je še nekako videlo, iz V so se pa dvigale goste meglice. Vrh kar obiskan. Nekaj ljudi tudi po »normalni« poti – ki je še vedno zelo zahtevna. In precej zoprna. Do koče Torrani, (zaradi megle se jo skoraj ni videlo), torej prvih 250m zdrsljiv grušč, vmes par skal, ki pa so zlizane in prašne, tako da ne veš, kaj je slabše. Pod kočo še nekaj časa podobno, dokler se ne začnejo zajle. Tudi tu so skale bolj spolzke kot na ferati. Nekaj je pripomogla še megla, zaradi česar so bile rahlo vlažne. Tako da bolj malo plezanja po skali, sem se kar večkrat prijel zajle.

Nekje na izstopu iz stene tudi megle ni bilo več. Sledi krajši sestop po melišču, potem pa prečenje v levo. Tu je še kakšnih 15-20m široko snežišče. V spodnjem delu se ga da lepo prečit, višje pa je potrebna kar nekoliko večja pazljivost.

Tik preden prispeva na Coldai prileti reševalni helikopter. Akcija poteka čisto pri koči. Kot potem uspem razbrati iz pogovora dveh planincev, ki sta sestopala pred nama, je kot kaže nekoga kap. Ljudi je tu res veliko. Ne bi rad preveč pametoval, a večini tistih, ki predejo do koče, res ne zgledajo zelo izkušeni planinci. Čisto možno, da imajo tudi tu veliko povečanje »korona planincev«.

Hoje je bilo na koncu res manj kot 10h…vsaj danes J Približno 4h30 vzpona od koče in 5h sestopa do avta. Sedaj pa iskanje kampa v Cortini. Tokrat sva izbrala drugega kot lani. Za sprobat kaj novega J Olympia je edini na severnem delu Cortine, ostali trije so skupaj na jugu. Za en šotor se menda vedno najde prostora. In se je- Verjetno celo najlepša parcela na delu, ki je namenjen izključno šotorom. Zasedenost pa bi na oko rekel da nekje 80-90%. Predvsem kamperji in prikolice.

Šotor je hitro postavljen in po taki turi si menda zasluživa pico in pir, saj je v kampu tudi picerija. Nak – »forno not working anymore«. Ja nič, potem pa pašta in golaž iz konzerve. Morda še bolje tako, pice imajo samo za s seboj, pa še majhne so zgledale – takoj od prihodu, jih je par ljudi nosilo po kampu.

Pelmo

Lahko noč :)

in dobro jutro :)

J stena se kopa v soncu

oltarček ob poti

začetek ferate

kamin je tehnično najzahtevnejši del

Alleghe z istoimenskim jezerom

zoprn sestop

korona onesnaževanje :/

gladke plošče

Ko je gorelo, je menda izgledalo čudovito. Ko pogori - in ta učinek je bistveno bolj trajen - ni več čisto nič čudovito

snežišče za prečit

Začetni plan je bil narejen tako, da se izmenično menjajo dolga in kratka tura. Marmolada naj bi spadala pod krajše. Vmes pa ugotovim, da žičnica od jezera Fedaia do koče Pian dei Fiacconi ne vozi več. Kar pomeni nekje 550m več in tura pade pod daljšo. Pravzaprav še dobro glede na nadaljevanje…

Kako torej na enkrat izbrat neko krajšo in lažjo turo? Odprem zemljevid in pogledam morebitne zanimive točke okoli Cortine. Oko se mi ustavi pri jezeru Federa. Nekaj nad 2000m, lahke poti, da se izpeljat tudi krožno. Še na hribi.net se najde en opis, vendar nisva šla po tem. Izhodišče je približno 2km po tem, ko se iz ceste za Falzarego odcepi tista za Giau. Od tu se po poti 406 spustiva do jezerca Ajal. Ta pot se začne v Cortini na mestu, kjer so 3 kampi. Od tu se kar strmo proti jezeru Fedaia dvigne pot 431. Cel čas gre po gozdu. Ob toplem dnevu in poznem štartu je senca prijala J Vmes se nad potjo dvigne Beco d´Ajal – markanten kamnit steber. Malo više se ponudijo lepi razgledi na Cortino in gore nad njo: Cristallo, Sorapiš in Antelao.

Za razliko od jezera Sorapiš, ki se zadnje čase stalno pojavlja po vseh možnih slovenskih hribovskih forumih in skupinah, je Federa precej bolj zapostavljena. Pravzaprav se ne spomnim, da bi slišal to ime. A po obiskanosti ne zaostaja kaj dosti, če sploh. Še dobro, da sva šla gor po najmanj prometni poti.

Jezero je zelo zanimivo in vredno ogleda. Polno je majhnih otočkov – balvanov, ki štrlijo nad gladino vode. In za svojo nadmorsko višino, 2040m, zelo poraslo z vodnim rastlinjem. Okoli jezera vodi pot.

Sestopiva po poti 434, ki je precej bolj prometna in pripelje direktno do avta. Na začetku gre po ravnem oz se celo nekoliko dvigne, potem pa se strmo spusti. Na razcepu pri (lovski?) koči se odcepi pot 437 (opis na hribi.net), na katero se preusmeri večina prometa. 434 pa pod kočo preide v zelo strm makadam. Ni mi čisto jasno, za kakšna vozila je namenjen…

Lepa na hitro izbrana tura, namenjena regeneraciji. Slabih 14km in 900m višine. Res, da sva hodila manj kot 4h, sva pa imela na lepih mestih kar dolge pavze. Torej vendarle celodnevni izlet J

začetek poti

zajezitveno jezero

Beco d´Ajal

gozdovi tu res zgledajo kar pravljični

jezero Federa

koča Croda da Lago

z druge strani zgleda Beco d´Ajal skalni stolpič daleč spodaj :)

Pa je prišla na vrsto Marmolada. Enako kot Civetta, je preprosto »morala« biti na programu. Vremenska napoved se je od prejšnjih dni malo poslabšala. Ob 5 naj bi začelo rahlo deževati. Proti večeru pa tudi močneje. Še dobro, da nisem zjutraj še enkrat pogledal napovedi, ki je kazala možnost padavin že ob 3.

Do izhodišča, jezera Fedaia je manj kot 50km, a google earth pokaže debelo 1h25. Kljub dokaj prazni cesti, odpeljala sva se natanko od 6 in dejstvu, da ne spadam ravno med počasne voznike, manj kot 1h15 pač ne gre. Toliko o zelo zgodnem štartu J

Začetek poti je na skoraj 2100m, celotno pobočje pa je obrnjeno rahlo proti V, torej jutranje sonce že kar lepo greje. Približno istočasno z nama štartajo še 4 planinci, nekaj pa jih že sestopa. Druge razlage kot spanje v koči skoraj ne sprejmem J

Pri koči se odpre pogled na ledenik in nekaj planincev je že visoko gor. Midva pa greva po desni, proti ferati po poti 606. Pot se močno spusti, kakih 150m. Vseeno se že kar hitro ustrašim, da sva šla še precej prenizko, saj je na eni skali, ki se je nekoč od nekje prikotalila, zelo jasna oznaka 909. Pa se je očitno samo markacist malo pošalil…ali ga dal malo na zob ;) Svet je tu precej »vesoljski«. Spomnilo me je na Piz Boe. Glede na gladko spolirane skale, odsotnost rastlinstva in »ledeniške kapnike« na skalah, je nedvomno bil tu ledenik še ne prav dolgo nazaj.

Malo pa ga je ostalo, pred vstopom v ferato. Najprej prečenje ne prav strmega snežišča, potem pa po strmem neuhojenem melišču navzgor. Ali je lahko kaj hujšega, kot slednje? O, pa je! 30cm debela plast neuhojenega melišča, spodaj pa led. Teh cca 20min je bila fizično daleč najbolj naporna stvar na celi turi! Vsaj za dol je šlo tu bistveno hitreje. Enkrat sem dobesedno »zajahal val grušča« in se v trenutku prestavil kakih 5m niže J

Sam vstop v ferato kaže na to, da je bil v času nadelave ledenik kake 2-3m višji. Vsaj tako je sklepati po skalnem skoku. Vse naprej je tehnično lažje. Železja je res ogromno. Neskončni metri zajle, da sploh ne omenjam vseh skob. Varovanje torej tu res ni problem, a ta tiste z vrtoglavico lahko takoj povem, da je precej zračna. Aja, pa skala marsikje precej zlizana in gladka. Pa še mokra je bila na par mestih.

Prej jasno nebo postaja vedno bolj oblačno. Zaenkrat sem še prepričan, da bova v dolini pred poslabšanjem, a vedno pogosteje preverjam višino in priznam, tudi tempo v zadnjem delu malo bolj navijem. Sploh po izstopu iz ferate. Tudi na vrhu samo objem in par slik, pir in malica ostaneta v ruzaku.

Mislila sva, da sva zadnja danes po tej poti in predzadnja na vrhu, zadaj naj bi bila samo še trojica, ki sva jo prehitela po poti. Pa sva se krepko zmotila. Pri sestopu sva srečevala vedno več planincev. Tudi 13 člansko skupino iz Slovenije. Malo nad škrbino je bila trojica nekje z območja SV Evrope, ki je delovala rahlo izgubljena v prostoru in času. Že tu se je eden od Italijanov, ki so sestopali istočasno z nama jezil, zakaj silijo gor ob taki napovedi. A tudi to še ni bilo konec. Pod škrbino še italijansko govoreča šesterica. Glede na njihov tempo – še krepki 2 uri od vrha.

Pod ledenikom tudi Valentina lažje zadiha. Tudi če bo dež, sva blizu doline in pot je lahka. Sedaj si privoščiva kraljevsko malico, ki je bila namenjena za vrh. Še zadnjo porcijo domačega paradižnika in pečeno puro od včeraj – ko sva imela za večerjo improviziran roštilj. In prav tu sva tudi imela zadnjo daljšo pavzo, debelih 5 ur nazaj, ko sva opazovala planince pred nama in razmišljala o najboljši liniji za prečenje ledenika.

Počasi zadiši po dežju, nekje v daljavi se pokažejo dežne zavese. Greva dol, če se ne motim, se bo ravno točno izšlo. Tokrat se ne vzpneva do koče ampak greva po spodnji poti naravnost na Col de Bous. Od tu je samo še 350m sestopa z lepim razgledom na jezero in Piz Boe. Pri avtu sva točno ob 5. Zadnjih par minut grmi. 17.15, ko se že peljeva čez jez pa prve debele kaplje na vetrobranskem steklu. Verjetno je marsikoga, ki sva jih srečala pri sestopu ujel dež. Resnično upam, da so bili vsaj ven iz zahtevnega terena. Pa tudi v tem primeru, upam, da ni padalo tako močno, kot pri vožnji nazaj proti prelazu Giau, ko je voda dobesedno lila po cesti sploh na ostrih ovinkih, v predorih in galerijah pa so stala vozila. Ubogi motoristi in kolesarji.

prebujanje jutra na Passo Giau

jezero Fedaia

razcep poti. Gor proti koči, za dol pa direktna

koča Pian dei Fiacconi

Piz Boe

neslana šala na poti 606

ledenik

rečna erozija ;)

Pod šodrom skrita ledeniška razpoka. Ledenik je majhen, a previdnost ni odveč

začetek ferate

ferata na ledenikom

korona onesnaževanje 2 :/

na škrbini Marmolada

se že vidi vrh...vreme pa se počasi kisa

pogled na J stran, sedlo Ombreta

kot na Triglav :)

zadnjih nekaj metrov je lažjih

bivak na vrhu

skupina Slovencev, ki sva jo srečala pri sestopu

ponikalnica

in še en potoček

iz "vsega hudega" ven, dežja še ni...končno poštena malica :)

ledeniški potoček, zadaj Piz Boe

"ledeniški kapniki"

"vesoljska" pokrajina

Ena od številnih vasic. Mislim da Pian. Zadaj Pelmo

Naslednje 2 dni je bila vremenska napoved bolj tako tako. Nekaj sonca, nekaj oblakov, nekaj dežja. Je že bila v igri varianta, da se premakneva do Gardskega jezera in potem čez par dni nazaj. Pa tudi tam ni kazalo boljše, konec tedna pa še slabše povsod daleč naokoli. Torej ostaneva v Cortini in naslednje 2 dni bolj počivava J V nedeljo se sprehodiva iz kampa do jezerca Ghedina, ki leži malo višje, med kampom in Cortino. Potem sestop do Cortine in nazaj kuhat kosilo. Obljubljen dež pa je prišel v precej bolj mili obliki, kot so bile napovedi.

V ponedeljek je najprej kazalo malo boljše, zato sem načrtoval sprehod okoli jezera Misurina in še na okoliške vrhove pokukat razgled na jezero. Pa so bili vsi zaviti v meglo in kazalo je, da bo zdaj zdaj dež. Tako sva se sprehodila samo okoli jezera. No, seveda je to premalo, zato sva se sprehodila še okoli akumulacijskega jezera Katarina v Auronzu. Pravzaprav ne okoli…gor in dol sva šla po desnem bregu, je precej bolj prijetna potka.

Zvečer pa dobiva obiske J Sama zgodba se začne kakih 8ur prej, ko Valentina dobi klic: Tjaša. Z Maticem se danes odpravljata v Dolomite…pa bi vprašala za kakšen nasvet…ker sma mi2 menda že bila J »Veš da, ni problem. Tudi zdaj sva«. »A res? Pol se pa vidimo«.

Vsakodnevni razgled. Tista lužica seveda ni bila vsakodnevni pojav :)

jezerce Ghedina

kot na golf igrišču

in še brezhibno zložena drva

jezero Misurina - naokoli je manj kot 3km

tja gor je bil plan...vreme se ni strinjalo

zajezitveno jezero Katarina v Auronzu

Če so se Dolomiti že začeli s časovno najdaljšo turo, je bila za zadnji dan na sporedu najdaljša »v številkah«. 25km in skoraj 2000m višine se je nabralo. Iz Pian Fiscaline oz Fischleinboden, glede na to da gre za izrazito nemško govoreče področje na krožno turo proti 3 Vrhovom. Pot gre najprej po ravnem do »Koče v koncu doline« (Talschlusshütte). Zelo lepa koča, kjer je sploh v notranjosti dodelana do vsakega kvadratnega centimetra, a vseeno ne preveč kičasta.

Naprej vodijo 3 poti in ubereva najstrmejšo J Proti škrbini v steni »Enajsterca« Skoraj 1100m vzpona, še najbolj strmo je zadnjih 350m. Pač, pot kot proti večini škrbin…strma in pošodrana. Je pa naprej toliko lepša. Odpre se pogled proti »Dvanajstercu« in steni, kjer poteka Pot alpincev. Izklesana med 1. svetovno vojno za oskrbovanje fronte. Danes močno varovana z železjem, takrat verjetno ni bilo tako. S precej drugačno opremo in vsakršnih razmerah. Pa precej več ljudi se je takrat premikalo tu kot danes, čeprav je na lep dan lahko kar gneča. Tako da kljub tehnično ne tako zelo zahtevni poti, SVK ni čisto odveč. Sam izklesani del poti ni prav dolg, vmes ni nekih omembe vrednih vzponov in spustov, je pa zelo slikovit.

Po izstopu iz stene malica in martinčkanje na soncu, nato pogled v drugo dolino iz škrbine Giralba. Pa do koče Carducci. Tu smo 4 leta nazaj spali, na sicer zasilnih, a zelo udobnih ležiščih za nižjo ceno, kot je pivo na koči. Nadaljujeva s prečenjem melišča – ker je še snežišče je spusta in vzpona malo več – pod steno Dvanajsterca. V nadaljevanju je nemarkiran vrh, saj ga pot obide malo pod vrhom. Sandebühel pravi zemljevid. Zanimiv teren, nekako ne paše sem. Kot kup nasutega in ne še čisto uležanega materiala. Nič kompaktnih skal, tudi pravega melišča ne, pač pa skoraj zemlja s posameznimi kamni.

V eni varianti današnje turi je obstajal še vzpon na Paterno. Odločitev o tem prepustim Valentini in se nič ne pritožujem, da ne greva na vrh ;) Tako da je pot do koče Locatelli pod Cinami res sprehod. Temu primerno je na tem odseku tudi bistveno več »življenja«. Pri sestopu pa tudi precej takih, za katere je dokaj očitno, da so si 1000 višinci za veličasten prizor 3 Cin zadali rahlo prevelik zalogaj. Večerjava v Koči v koncu doline. Za sladico si je Valentina že zjutraj nagledala »štrudlplate mit maskarpone und waldfruchte« J

zanimiva oblačnost

"Koča v koncu doline" (Talschlusshütte)

tu bova prišla dol

zadnji del proti škrbini je malo olajšana pot

"za zaprtimi vrati" ;)

Dvanajsterec

v daljavi Visoke Ture

pot gre po polici v skoraj navpični steni

najbolj znan prizor na Poti alpincev

priteče nekje iz pod Popere...tam smo bili 2016

zadnja gorska malca...

škrbina Giralba s kočo Carducci, kjer smo 2016 spali ceneje, kot je bil pir na koči :)

Sandebühel

Dvanajsterec z druge strani

pa še "Enajsterec" :)

po grebenu gre ferata

strelski jarki iz 1. svetovne vojne

Saj je bil v neki verziji vključen v plan...ampak mislim, da je 25km in 2000 višincev dovolj za en dan :)

menda obvezna slika iz Dolomitov :)

štrudlplate mit maskarpone un waldfruchte :)

predolga tura...telefon odstopil in nehal merit ;)

Kaj torej na splošno reči o letošnjih Dolomitih? Vreme je bilo nekoliko bolj naklonjeno kot lani. Pravzaprav sva opravila skoraj vse – vsaj tiste daljše ture – ki so bile v planu. Nekaj pa vedno še ostane za naprej. Kot marsikje, tudi tu prevladujejo domači gosti. Po cestah skoraj same italijanske registracije. V kampu, kjer so lani Italijani predstavljali le rahlo večino pred Nemci in Nizozemci, si bi letos upal trditi, da jih je blizu, ali celo čez 80%. Francozov, ki so bili lani 4., skoraj ni opaziti. Tudi Slovencev je manj. Svoj, sicer nizek delež, ohranjajo Čehi in Poljaki. Korona »je v zraku«. Povsod so opozorila o maskah v zaprtih prostorih in varnostni razdalji. Zanimiv je bil dogodek, ko naju je neka Italijanka vprašala, če sva s Hrvaške. Ko sem odgovoril, da nikakor, pač pa iz Slovenije, si je vidno oddahnila. Morda prav zaradi spremenjene strukture se vsaj na tistih lahkih in znanih poteh najde precej takih, ki jih ne bi pričakoval »Korona planinci« pogosto beremo. In ja, dobesedno - tudi v Italiji jih imajo. Ni samo naš »presvetli in brezmadežni« preCednik vlade svojim državljanom »podaril« turističnih bonov.

Preostanek dopusta sva preživela ob Gardskem jezeru, na severnem delu. Ker v Cortini kamp ni bil čisto nabit, sem nekako predvideval podobno situacijo…pa sem se uštel. Kampi ob obali nabito polni, nekateri so že svetovali, da bo treba kar v Arco (4km v notranjost), pa je bil 5. ali 6. poskus vendarle uspešen. Sicer cca 500m od obale, ampak nič hudega, kamp na nivoju in dokaj ugoden. Po hribih nisva več hodila, čeprav jih je kar nekaj v okolici, tudi 2tisočaki. Naslednjič J Sva pa pretaknila vsak košček obale v radiju kakih 5km od kampa J

Korona obvestila so tu res na vsakem koraku in še precej bolj očitna kot v Cortini. Tudi zvečer zunaj precej ljudi z masko. No, saj v Italiji je menda od 6 zvečer naprej obvezno na javnih mestih z veliko ljudmi…ne vem pa točno, kakšna je definicija tega. Gneči sva se tako ali tako, kolikor se je le dalo, izogibala.

Gardsko jezero je imelo »nekaj« čez 20°C, ne pa 25. Nekako ravno prav. Sicer pa na splošno vzdušje precej podobno, kot na morju. Jezero je ledeniškega nastanka, a klima je že precej mediteranska. Bolj kot na naši obali, kjer še prosto rastejo oleandri, agave pa ne več. Tu najdemo namreč oboje. Gosti pa predvsem nemško govoreči. Tako da je že kar v vseh kampih/trgovinah/picerijah vse dvojezično, čeprav ne gre za dvojezično področje. Pa tudi nemških registracij ni ravno veliko, torej očitno hodijo sem Tirolci »na morje« J

Za zaključek pa še finance J Cortina sicer velja za drago, a v kampih so cene kar spodobne. 36€/noč za oba sva plačala. V Riva del Gardi skoraj identično. Pice podobno kot pri nas, cca 7-10€, a so na splošno manjše. Precej dražje je pivo, pod 4€ se ga ne dobi, pa še to je že zelo ugodno. Nafta je občutno dražja, najmanj, kar sem videl je bilo 1,25€/l. Običajno je nad 1,35. To vse pišem za izven avtocest, na AC je dražje. Če vas kdo straši z dragimi parkirninami v Dolomitih – na redkih mestih res so, a večinoma jih ni. Dejansko sva samo 1x plačala celodnevno parkiranje 8€, pa se je potem izkazalo, da še tistega ne bi bilo treba, če bi hodila pol ure več. Celo v sami Cortini je na obrobju mesta parkiranje večinoma brezplačno. Nekaj, kar je za Bled in Bohinj že prazgodovina… Torej, končna bilanca je nekje 330-340€ na osebo za 10 dni.