Greben "Vavčarjev" (20.10.2021)

Ne, tega imena ne gre iskati po zemljevidu, ker ni "uradno" priznano :) A ker greben sestavljen iz večih vrhov nima "uradnega" imena, se pogosto uporablja Greben Vavčar (oz Greben nad Vavčarjem) - po kmetiji Vavčar v Srednjem vrhu. Gre za, vsaj v večjem delu, ZZ brezpotje, močno poraslo z rušjem, kar dostopnost še oteži, po drugi strani, pa bi bilo na par mestih težko splezati brez pomoči rušja. Predvsem, ker je skala preveč razbita in lahko vsaka stvar ostane v roki.

Vrhovi v grebenu so: 2 Vršiča (1212m in 1497m), vmes je Rez (1412m), na Visoki Kurji vrh (1828m) pa pride, seveda z druge strani, že lažja potka, a vedno pa nemarkirana. Greben se nato razširi in je tudi teren precej lažji, poteka pa naravnost proti S. Sledijo še Mojstrovica (1816m), Tišlerica (1757m) in Laskovec/Grajščico - odvisno od zemljevida (1760), nato pa se priključi "glavnemu" grebenu Karavank, tistemu v smeri V-Z.

Zadnje čase velikokrat ideje za ture dobim preprosto tako, da pogledam na zemljevid, kje zgleda kaj zanimivo in potem poiščem morebitne opise. Tokrat sem še prej videl objavo na hribi.net, a nekih zelo podrobnih opisov ni. No, pa saj je brezpotje, tam si, tudi če si ne vem kaj prej prebereš, še vedno prepuščen svoji orientaciji glede na razmere na terenu. Danes sicer lahko "potuho" dajejo razni elektronski pripomočki ;)

Že drugič v par dneh štartam iz Srednjega Vrha. Le da je na delovni dan parkirišče skoraj povsem prazno :). Proti Vavčarju se pot še nekoliko spusti, višina, ki jo bo potrebno prinesti nazaj. A pri prečenju grebena je to malenkost, tam se tako ali tako hitro nabira :) Po poti opozorila, ki bi lahko že koga odvrnila. O območju medveda, pa biku na paši (slednje se kar večkrat ponovi). A vsa živina zgleda čisto prijazna in se ne da motiti na paši.

Pri kmetiji prečim levo po potki, potem pa strmo v breg na začetku grebena. Vidne so kravje steze...a nobena ne gre pretirano gor, vse prečijo pobočje skoraj ravno. Gre pa gor ena vlaka, torej mi vsaj še en del ne bi bilo potrebno gristi kolen, samo malo bolj naokoli bi moral. A tu je vsaj še tehnično in orientacijsko vse lahko. Kmalu pridem na prvi (Vavčarski) Vršič. Ta je še pod gozdno mejo. Vseeno nudi nekaj razgleda. Naprej, ko se greben dviga, pa nastopi rušje. Tu pa se začne zabava...

Prebijanje čez rušje je bolj ugibanje kam, oz iskanje prehodov "za nosom". Kakšna komaj vidna stezica je, a se včasih pojavi kar iz nenadoma in se potem prav tako hitro izgubi. Skratka, gre za orientacijo v pravem pomenu. Teren je zelo strm. In kolikor borba z rušjem upočasnjuje gibanje in je stvar fizično precej zahtevnejša, pa po drugi strani sploh omogoča plezanje. No, bolj kot plezanje "tarzanje" (ta izraz sem doslej uporabljal samo pri spustih skozi rušje). Zaradi strmega terena in povsem razbite skale, bi bilo brez rušja marsikje (skoraj) nemogoče zlesti. Vmes tudi škrbinice, kjer je bilo skala preveč navpična in je bilo potrebno malo naokoli. Seveda skozi rušje.

Nad drugim Vršičem (saj ne vem točno, kateri vrh je), oz že kar lepo nad 1600m je bilo borbe z rušjem (za zdaj) bolj ko ne konec. Od nekje se je vzela bolj uhojena stezica. Za katero pa je zgledalo, da malo bolj preči pobočje. Ne vem, če bo prišla na vrh. Jaz pa bi rad še naprej greben :) In grem spet dol s potke na greben. Še malo v rušje, ki tu ni bilo več tako gosto. Spet ena stezica in naposled se znajdem na Visokem Kurjem vrhu. 3h30 ta teh dobrih 1000 višincev da misliti o hitrosti prebijanja skozi rušje. A o tem niti ne kaj premišljujem, pač ob hmeljevem zvarku uživam v čudovitih jesenskih pogledih. Zlati macesni vse okoli pod mano, nad mano čez Savo pa zasnežena S pobočja Martuljških gora, nekoliko bolj daleč pa še Triglav, Jalovec, Mang(a)rt...

Najbolj "zanimivega" dela je bilo s Kurjim vrhom konec, nadaljevanje proti Mojstrovici in naprej pa že kar kičasto ob vseh macesnih in modrem nebu. Še Kepa iz te strani zgleda neverjetno mogočna. In še ena ideja več za jesenski društveni izlet. Ne po grebenu seveda :)

Pri grebenskih prečenjih običajno vedno hočem pobrat vse vrhove. Čeprav na tem mestu ni več tako izrazitega grebena, bolj posamezni kuclji, ki štrlijo nad planoto, nadaljujem na Tišlerico. Dol kar po neki padnici - morda je mišljena kot pot. Spet v kičasto romantičnem macesnovem gozdu in naprej na Grajščico. Spet borba z rušjem...in naposled ugotovitev, da res ni mišljeno, da bi šel gor s te strani. Morda se je kdaj dalo...zdaj je bolj ko ne, nemogoče.

Spustim se na sedelce in spet gor, proti Kresišču (1839m). Markirana pot gre po grebenu, od tu gor je ni. In namesto, da bi šel naravnost gor po travniku, ki je verjetno neprekinjen do vrha, po neki kravji ali ovčji stezici spet zabredem med rušje. Še zadnjič danes. Čas preživet med rušjem je bit tokrat morda še daljši kot zadnjič po Staničevim vrhom. Je pa res, da je bil takrat "psihološki moment" malo drugačen...ko me je lovila noč in je grozil neprostovoljni bivak...

Na Kresišču je pihalo. In tu prvič po Srednjem vrhu spet pridem v "civilizacijo", ko začnem srečevati druge planince. Vsega skupaj več kot 10 od Kresišča do Ostre peči. Sami Avstrijci. Naprej poteka pot po grebenu točno po meji do Maloškega poldneva (1823m), Ostra peč (1802m) pa pa štrli malo ven iz grebena na avstrijsko stran. Še malo nadaljujem po meji in se potem na našo stran še zadnjič danes vzpnem - na Murnovec (1864m). Pravzaprav najvišje danes. Vrh, na katerem so še nedolgo nazaj, preden so se preselile nižje, kraljevale krave. Nasplošno je opaziti, da tu kar visoko pasejo. In verjetno se poleti krave tu dokaj svobodno gibajo. Tudi vrh Mojstrovice je kravji teritorij.

Mene pa v poznem popoldnevu čaka samo še kakih 8km in 1000m spusta. Najprej po stezici, potem kolovozu, na koncu pa že kar široki cesti. Mimo lovske koče Za lepim vrhom, mimo še parih opozorilnih tabel o biku na paši in s pogledi na greben, ki sem ga prečil po 8 urah hoje nazaj pri avtu.

Morda greben ni po imenu tako zveneč, kot nekateri drugi letošnji, npr. Polovnik in Košuta. A ponuja enkratno doživetje. Tako in drugače - tudi toliko borbe z rušjem ne doživiš na vsakem koraku ;)