Na lepše

 Toliko enih opcij je bilo preigravanih za danes...poslana vabila, prejeta vabila... od smučanja z Behunjščice ali nekje od Suhega rušja, pa Truski žleb, Cjanovca...na koncu sprejmem Tjašino vabilo za Mojstrovke. Tehnično gledano...je Tadej povabil Tjašo in Nejca...jst pa dobil infromacijo in jo na koncu prekategorizirtal v vabilo. ;)  Če torej pustimo tehnikalije...dan je bil prelep, za ga zapravit v dolini. Naval na Mojstrovke pa pričakovano - velik. Tako hudo kot poleti vendarle še ni, vsaj prostor za parkiranje na Vršiču je še bil. Iz pred Erjavčeve koče se že odpravlja skupina tečajnikov, ki ravno, ko se mi odpravimo, pride na Vršič. Malo smo zmajevali z glavo, ko so si natikali dreze. Ampak...super, da so šli na tečaj in ne sami poskušajo. Skupina Hrvatov, kot smo kasneje izvedeli. 20 udeležencev in 4 inštruktorji. So pa bili zgleda res res začetniki. Na Vršiču v senci je bil še hlad, a že prvi koraki po soncu so klicali po "lupljenju zunanje plasti čebule". Pogledi gor...

 Po lanskem odpadlem (vemo zakaj), je bilo letos spet izvedeno tradicionalno srečanje vodnikov in mentoric MDO Primorske. Udeležba ni bistveno odstopala od prejšnjih let, 14 se nas je nabralo (plus 1 pes :), smo pa bili PD Sežana "na svojem terenu" najbolj zastopani s 6 udeleženci. "Svoj teren" pomeni, da smo bili letos na vrsti za organizacijo dogodka. Vsako leto ima namreč pohod čez drugo društvo. Dokler se krog ne zavrti naokoli :)  Za vodenje pohoda se javi Mirjam - Magajnovo pot . Logično, saj je idejni vodja postavitve poti. Posvečena je domačinu, pisatelju Bogomirju Magajni. Krožna pot je primerna skoraj za vsakogar, malo naporna zna biti le sredi poletja ob kakšnih poznejših urah :) Na 14km premaga dobrih 700m višine. Bolj strm vzpon je le tik pod vrhom Vremščice, sicer so vzponi precej zložni in nič kaj naporni. Začetek in konec poti je pri nekdanjem rudniku v Vremskem Britofu, seveda pa je možno krog začeti tudi kje drugje. Za konec pa ob kosilu še debata ...

 Ne da bi hotel kakšno veliko romantiko, ali kaj takega. Navsezadnje sem šel tokrat sam. Šlo je zgolj za to, da je bila sobota delovna. In kar je ostalo od dneva, sem hotel čim bolj izkoristit. Za eno malo bolj "tapravo turo". Koliko so seveda še dopuščali časovni okviri in "varnostni protokoli". In na koncu je res nastala "čista romantika" ;)  Plan je bil, da štartam kar takoj s šihta...ampak...v ruzaku ni bilo vse kar mora biti. Torej se bo potrebno ustavit še doma. Ok...je vsaj približno na poti. Najprej sem razmišljl, da se odpeljem naprej od glavnega parkirišča v Mačah...a že to je bilo skoraj povsem polno. Tako da niti nisem poskušal. A bi se izšlo, naprej je bil še prostor. Ko štartam je bilo že cez 2...malo tesno bo, če želim ujeti sončni zahod. Ja, takart sem se že odločil, da nekako hočem na vrhu Storžiča ujeti zahod. Veliko jih sestopa. Superge, pohodne palice...edino jaz v zimskih gojzarjih in s cepinom. Pa kaj, grem na vrh, gor so zimske razme...