Predšihtni Kamniški dec (19.1.2022)

januar 20, 2022

Dan je lep on končno sem spet polno mobilen. Ne, ni šlo za kakšno poškodbo...no, vsaj ne pri meni. Dec je taka primerna odločitev, ko ne veš točno kam bi, pa ni ravno na pretek časa, di bi se kam dlje vozil. Budilko si nastavim že ob 5, da bi morda ujel tisto jutranjo svetlobo...a jo takoj prestavim za 45 minut. Ko se drugič oglasi sicer vstanem, a potegnem še eno kitico na kavču, za nameček pa še pri zajtrku kar malo meditiram in tudi po več minut nepremično zrem v krožnik pred samo. Šele nekaj po 7 se odpravim iz nič kaj prijazne in meglene Ljubljane. Kot bi rekla Valentina, sem še malo "polenuščkal".

Gosta megla, še najgostejša je bila na Mengeškem polju, vztraja vse do Stahovice. Pravzaprav do kamnoloma. In tudi za nazaj se ni veliko premaknila. Nekam proti sredini Stahovice. Na izhodišču -4, a ob strumnem koraku ni prav nič zeblo. Spodaj je vse kopno. In tudi še višje gor. Izgledalo je že, kot da bo zimska oprema samo za okras...no, za kondicijo ;)

Sneg se začne čez strugo, ko se pod odcepi od tiste v Repov kot. Sneg je trd, pomrznjen. A tu so narejene globoke stopinje. Do lovske koče nobenih dodatnih posebnosti. Tudi više večinoma kopno, do...ja, kratkega, a zelo strmega mesta. Spodaj pa beton. S pikanjem ratišča cepina si ne bi kaj dosti pomagal, je bilo potrebno kar na okel. Naprej ponovno kopno, samo še eno snežišče je, pod vrhom "zgornje rame", torej tiste, od katerej je samo še kratek skalni skok na vrh.

Na vrhu lepo toplo vreme in super razgledi. Lahko bi si kar odprl pir in poležaval...a časa na pretek tokrat ni, danes me čaka še šiht. Tako da se dolgo nisem zadrževal. Malo sem bil presenečen, da je bil zadnji vpis v knjigi 3.1. Gotovo jih je bilo precej več vmes. Prvič po tistem skorajšnjem prisilnem bivaku gledam iz Deca na Zeleniške. Hm...kar optimistično je bilo zamišljeno...

Pri sestopu ugotovim, da je snega pravzaprav več, kot je zgledalo za gor. No, tudi kakšne ledene plošče pod listjem. Tako da je bil cepin kar lep del časa do koče v roki. Tudi dereze bi brez prehudega "škrtanja" lahko imel skoraj do koče.

Pri koči poklepetava s planincem, ki se je ravno vzpenjal. O današnjih razmerah, pa o drugih poteh tu blizu. "Srečno" in kreneva vsak v svojo smer. Kmalu pride nasproti še dobro razpoložena trojica. Spet debata o razmerah. "Na par strmih delih je ledeno." Pa v odgovor dobim "potem bomo mogli uporabit verige?" Nekako skušam skriti pikice, ki jih takrat dobim po celem telesu, a kar odločno povem "brez cepina si ne bi upal tam čez, pa sem že marsikaj prehodil". Da so brez cepinov, sem že prej opazil. Na koncu vendarle olajšanje, ko se začnejo pogovarjat, da bi šli samo do koče.

Tudi v nadaljevanju sestopa še naprej ugotavljam, da je bolj ledeno, kot se je zdelo za gor...