Ne da bi hotel kakšno veliko romantiko, ali kaj takega. Navsezadnje sem šel tokrat sam. Šlo je zgolj za to, da je bila sobota delovna. In kar je ostalo od dneva, sem hotel čim bolj izkoristit. Za eno malo bolj "tapravo turo". Koliko so seveda še dopuščali časovni okviri in "varnostni protokoli". In na koncu je res nastala "čista romantika" ;)
Plan je bil, da štartam kar takoj s šihta...ampak...v ruzaku ni bilo vse kar mora biti. Torej se bo potrebno ustavit še doma. Ok...je vsaj približno na poti. Najprej sem razmišljl, da se odpeljem naprej od glavnega parkirišča v Mačah...a že to je bilo skoraj povsem polno. Tako da niti nisem poskušal. A bi se izšlo, naprej je bil še prostor. Ko štartam je bilo že cez 2...malo tesno bo, če želim ujeti sončni zahod. Ja, takart sem se že odločil, da nekako hočem na vrhu Storžiča ujeti zahod.
Veliko jih sestopa. Superge, pohodne palice...edino jaz v zimskih gojzarjih in s cepinom. Pa kaj, grem na vrh, gor so zimske razmere. No, saj v resnici ne vem, če me je kdo čudno gledal :) Je pa bilo videti, da jih je večina šla samo do Kališča. In teh res ni bilo malo. Je pa do Kališča res skoraj povsem kopno. Spet smo pri skoraj...od Spodnjega Kališča naprej je po poti bolj ko ne led.
Če sem zadnjič na Decu že kar nekam hitro čutil nekam težke noge, pa je tokrat letelo. Brez prehudega naprezanja (no...z obilno rezervo pa tudi ne) 1h15 do Kališča je pomenilo, da se bo s soncem skoraj zagotovo izšlo. Da mi v nadaljevanju ne bo potrebno hiteti. Naprej to res ne bi blo primerno, tam je pač malo bolj potrebno popazit vsak korak. Obetala se je sicer nova nevarnost...da bi sonce skrili oblaki in potem res ne bi bilo nič od "romantike".
Od Kališča naprej so razmere zimske. Do Bašeljskega sedla je tako ali tako bolj ko ne ravnina, potem pa se začne zadnji vzpon. Sneg na JV pobočju Storžiča je močno predelan. Ob toploh dnevih ga je konkretno pobiralo, zdaj pa je zmrznjen. Višje gor so obsežna področja kopnega terena, a vmes živ led - zmrznjena snežnica, ki je pronicala in talečega se snega. Na trenutke so razmere malo zoprne, ko hodiš z derezami enkrat po skalah, drugič po ledu. Zato je res potrebna previdnost.
Na vrh pridem ravno prav. Sonce se je ravno spustilo pod oblake, za katerimi se je prej skrivalo. Tistega hudega napovedanega mraza ni bilo. No, nekaj stopinj pod nulo je že bilo, o orkanskem vetru pa ne duha ne sluha. Vseeno...v skoraj 20 minutah na vrhu in stalnem slikanju...pa malo je zanohtalo v desno roko. A ozeblin se tako hitro ne dobi :) Kako pa se jih dobi...pa tudi na žalost vem od letos :/
Prizori so bili res čudoviti. Od rdeče žarečih Kočen in Kalškega grebena, ostre sence Storžiča proti Olševi in celo na nebu, pa do izginjajoče žareče krogle, ki je dokončno ugasnila ob 17.01. Nekje na tretjini poti od Ratitovca do Črne prsti. Torej nikakor na azimutu 270.
V dolini se je prižigalo vedno več luči, pod nogami pa je postajalo vse temneje in kmalu je zasvetila lučka. Kot je tudi svetila na Kališču. Malo me je še zamikalo, da bi se na kratko ustavil...a danes imam še kar nekaj vožnje pred sabo. Sestopam z dolgimi koraki in vsakič led zaječi, ko ga prebode 10 ostrih zob. Do planine, kjer postane kopno in pospravim dereze. Da pa ne bi šel naprej prehitro, me vsake toliko spomni kakšna ledena plošča skrita pod listjem in me prisili v "ples". Le te so se pojavljale vse do kolovoza.
Za menoj sestopa še dvojica s približno enakim tempom. Šele ko že skoraj v dolini presekata pot, se znajdemo skupaj. Hm...škoda, da ju nisem že prej počakal. Bi lahko rekli kakšno hribovsko več...
 |
| pri koči |
 |
| proti Bašeljskemu sedlu |
 |
| Bašeljski vrh, Mali Grintavec, Srednji vrh...zadaj Kočne |
 |
| ponekod povsem ledeno |
 |
| počasi se bo skrilo za obzorjem |
 |
| Kočne in Kalški greben zažarijo |
 |
| kot tudi sneg na vrhu |
 |
| senca storžiča |
 |
| še malo, pa ga ne bo več |
 |
| v dolini pa se prižgejo luči |
Komentarji
Objavite komentar