Medvedja jama (26.3.2022)

marec 27, 2022

V tem času, torej proti koncu zimskega obdobja, so pogoste objave Potočke zijalke in njenih ledenih kapnikov. A Slovenija je dežela jam. Do sedaj jih imamo čez 16.000 odkritih, mi je nedolgo tega razlagala neka jamarka. Seveda pa še zdaleč niso v vseh pogoji za nastanek ledenih kapnikov. Ena teh pa je Medvedja jama, ki leži na dobrih 1500m, na pobočju Kompotele oz Košutne.

"A se gre kam v hribe?" je v četrtek vprašala Jelena. Velikega odziva ni bilo. Eno krajšo pa bi v soboto. In že omenjena je prišla kot naročena. Štart na križišču/razpotju na cca 800m, saj je bila nekako zamišljena krožna. Saj do neke mere je tudi tako bila ;) Pri "kamnolomu" potegnem kar naravnost naprej, a pri lovski krmilnici se hitro pokaže, da to ni čisto to. Od leta in pol nazaj pa spomin še deluje :) Na tem področju je ogromno čemaža v "polnem zelenju". In še prav oster je, peče kot česen.

Do lovske koče je čez pot tam pa tam podrto kakšno drevo, zadnji del tik pod kočo je ponekod pod listjem še kakšna ledena plošča. Pa že samo listje na bolj strmih predelih nekoliko drsi. Tik nad kočo pa drugič "rahlo mimo" in neoznačena pot je postala še bolj neoznačena ;) Že na prvem levem ovinku poti gre kar naravnost ena slabše vidna stezica. Pozabim, da se je treba povzpet še par serpentin in greva ti naravnost.

Kmalu se začne prečenje snežišč (ki so tudi na "pravi" poti). Saj ni zelo izpostavljeno...a padeč na kakšem delu bi vseeno znal biti zelo boleč. Polne zimske opreme nisva imela. Derezice in cepin. Morda se sliši smešna kombinacija...a cepin je bil skoraj da nujen. Dereze bi na pobočju zagrabile, z derezicami pa...se mi je na par mestih zdelo bolj varno izklesat par stopov.

Tu mi je bilo še malo čudno, da ne bi res nihče hodil v kratkem do jame, saj ni bilo nobenih vidnih sledi. A kaj kmalu mi je že postalo jasno, da to ni čisto zamišljena pot. Se je pa za povsem pravilno izkazalo predvidevanje, da se bova potem pač po tisti padnici, ki gre direktno iz Mokrice povzpela gor in prišla do jame iz desne (severne) smeri. Kako pa bi drugače sploh lahko bilo? Razen tega...da bi bil lahko kje vmes neprehoden teren...

Teren je bil čisto lepo prehoden, gor je šlo naravnost po snežišču. Južnem. Vsak drugi korak do kolen, vmeš še kaj globlje. Nič hudega, saj je bilo samo kakih 100 višincev. Aja, še toliko ne bi bilo treba, jama je malo nižje. Dalo bi se vmes malo prečit. Še dobro, da sem šel sam malo naprej v izvidnico.

Jama je vredna ogleda. Pri določenih kapnikih se res vprašaš, kako sploh še stojijo pokonci. Visoki meter in še več, pa jih ponekod drži skupaj samo še par milimetrov ledu. Stalaktitov skoraj ni. Verjetno so že vsi popadali s stropa, nekaj razbitih je bilo po tleh. Prihajajoča (oz že trajajoča) otoplitev bo pa verjetno v kratkem opustošila tudi stalagmite.

Kratka turca sem rekel, ne? Hja, saj je bila...vsaj kar se hoje tiče. A sončenje pri lovski koči s počasnim srkanjem zasluženega pira...zadevo hitro prevesi že krepko v popoldne ;)