Nekaj časa nazaj, ko sem premišljeval o naslednjih turah, se mi utrne misel, da bi bilo vredno te konce obiskati pozimi. Že poleti jih tu malo hodi, kaj šele pozimi. Prvi plan je bil že 2 tedna nazaj, pa potem ena opcija še prejšnji vikend, v tretje pa gre rado 🙂 6.30 se z Markom zmeniva, da se dobila v Tolminu in potem do Zjebcov. Pravzaprav sem kar po dolgem času končno spet vstal zgodaj za hribe 😅
Nekje proti 1000m se začnejo po poti prve ledene plošče, sneg pa na 1200-1300m. Proti planini in po Travniški dolini se kar fajn predira in je bilo konkretno gaženje, Travniški greben pa je večinoma kopen. Zanimivo, da sploh nisva uporabila derez, saj je bil sneg po vrhu zmehčan. A bolj zgodnja ura ali oblaki, ki bi prekrili sonce, bi lahko pomenili povsem drugačen sneg.
Že takoj po vstopu v dolino se povzpneva na greben. Po grapi, po kateri sva šla z Urško predlani. Nekako sem si zamislil, da bi grapa lepo zalita, a je bila povsem kopna. Strma travnata grapa, kjer je bila trava od snega še vsa potlačena in spolzka, spodaj pa zmrznjena zemlja je pomenila, da brez cepin tu nikakor ne gre. Marko je vzel kar oba in se šel kar pravi drytooling 😆 Pravzaprav je bilo to edino mesto, kjer bi prišle prav dereze...a ko si že sredi grape je taka operacija malo težje izvedljiva. Niso pa bile povsem nujne. In pa seveda čelada! Kozorogi nad nama so stalno prožili projektile.
Na Plaskem kuku (2019m) se prvič odpre razgled. In danes je bil res fantastičen. Ob takih doživetjih kar srce zaigra! Vem, da se večkrat ponavljam...ampak za taka doživetja je vredno živeti 😁
Nadaljevanje ponuja lep greben preko Travniškega roba do Travnika. Tisti kratek strm sestop pred Travniškim robom, kjer je bilo poleti potrebnega nekaj "tarzanja" čez rušje, je bil zdaj zaradi zalitosti z mehkim snegom dejansko precej lažji. Nekaj snežišč še pri zadnjem vzponu na Travnik, a ponovno z močno zmehčanim snegom. Tu se po dolgem času spet pojavijo človeške stopinje. Po grebenu ni zgleda že dolgo hodil nihče, razen številnih kozorogov in gamsov (ja, obe vrsti rogatih domačinov sva srečevala), s Travnika pa jih je nekaj smučalo.
Sestopava ne čisto po dnu doline, čez pobočja je snega morda malo manj in še kaj manj predira. Hja...nisem čisto prepričan, če bi bilo po dnu doline res slabše. Je pa bilo tu vsaj možno izkoristi kakšne stranske grebenčke. V zadnjem (oz začetnem) delu doline so bile sveže stopinje, ki so vstopile in izstopile iz doline precej bolj direktno kot midva, ki sva šla po desni bolj naokoli. A povsem slediti se jim ni dalo, saj je bilo preveč kopno. Tako se znajdeva spred skalnim robom, kjer ni bilo videti prehoda. Skakati preveč po robu in gledat dol, sploh ko je sneg...pa ni najbolj pametno. In spet je bilo treba naklepat nazaj nekaj višincev, da sva prišla približno na pot vzpona. Z globokim gaženjem v težkem, deloma južnem, deloma skorjastem snegu. Je pa bilo videti še eno staro sled. Očitno nisva bila edina, ki sva tu "jebala ježa"... Aja, sem potem še enkrat preveril stare gpx sledi...in dejansko sva obakrat šla bolj naokoli, kot bi bilo potrebno.
Ko hodiš precej časa nad 2000m in cel dan ne natakneš derez, zimska tura malo izgubi "zimskost". A konkretno gaženje opozori, da so razmere vendarle še zimske ;) So pa ti konci vedno čudoviti. Cel dan ne srečaš nikogar, samo kozoroge in gamse, ki tu niti niso tako "udomačeni" kot na tistih najbolj obljudenih poteh. Pa nobenih "dolinskih" glasov, kot je "drkanje z motorji" po alpskih cestah. Ja, tu je še pristna narava :)
 |
| Za skalo |
 |
| tu sem pričakoval lepo zalito grapo...no ja... |
 |
| kozli pa so prožili projektile |
 |
| Plaski Kuk...nisem čisto prepričan, ali je vrh na sliki, ali ta kjer stojim |
 |
| nadaljevanje na Travniški rob in Travnik. Čisto zadaj Plaski Vogel, desno pa Vršac in Čelo |
 |
| na vrhu Travnika, zadaj Plaski Vogel |
 |
| Vršac in Čelo |
 |
| razklani balvan :) |
Komentarji
Objavite komentar