Čez Polovnik s PD Sežana (5.6.2022)

junij 06, 2022

Ko sem lani ravno v temč času hodil čez ta dolg in razgleden greben me je tako navdušil, da sem ga dal kar v društven program. Seveda ne celega kroga s prebijanjem skozi dolino Slatenika (čeprav je ta del zelo zanimiv) in mazohističnim nabijanjem asfalta za konec. Šli smo tako, kot to prečenje opravi večina - z 2 vozili. A še vedno je dolga in zahtevna tura.

Ob 4 štart iz Sežane. Tako zgodnja ura je v programu vendarle redka. Običajno, ko gremo v tujino...ali pa gre res za zelo dolgo turo. No, tokrat je bila dejansko najdaljša enodnevna v letošnjem progrmau. 1 avto pustimo v Drežniških Ravnah in ob 6.30 začnemo iz parkirišča pod Boko. Od tu gre proti Velikemu Polovniku (1471) več variant. Izbral sem seveda tisto, po kateri sem že hodil...čeprav je ena bolj brezpotnih in bolj divjih. Štart je za planinsko turo zelo nizek in že do vrha Polovnika, ki nima neke blazne višine, se nabere že dobrih 1100m vzpona. A je bilo do tu že kar zanimivo po brezpotnem terenu in med številnimi strelskimi jarki.

Polovnik menda slovi kot raj za klope, kače in koprive. Lani je bil še za miši. No, kače se zgleda še niso zbudile, klopov pa je res ogromno. Verjetno še nikoli v enem dnevu nisem zagrešil takega genocida nad klopi kot danes ;)

V prven delu je greben še širok, iz severne strani poraščen z gozdom, pot pa ne gre čisto po vrhu in so razgledi občasni. Proti vrhu Pirhovca (1663) pridemo nad gozdno mejo, izklesna vojaška pot pa gre skoraj povsem po vrhu grebena. Razgledi so tu res čudoviti. No...bi bili precej boljši ob sončnem vremenu. Tako pa je bilo oblačno, posamezne vrhove so na trenutke zavile meglice. Vsaj sonce ni pripekalo. Je pa bilo zato zelo soparno in je še od prvega koraka v klanec, še globoko v dolini, pa vse do konca pot lil v potokih.

Na Pirhovcu je Marko - tradicionalno - skuhal kavo. Ob takih trenutkih celo pomislim, da bi jo začel piti ;) Tu sledi najgloblji "vmesni" spust in posledično tudi najdaljši vmesni vzpon na Veliki vrh (1764), večino časa po mulatjeri. Del naslednjega sestopa gre še po mulatjeri, dokle ne le ta izgine. Ne vem, ali jo je odnesel kakšen obsežen podor, ali pa se je vojna "prehitro" končala in ni bila nikoli dokončana. Kakorkoli že, nadaljevalni del je najbolj izpostavljen in najteži. Pravzaprav edini del, ki ga lahko označimo kot tehnično zahteven. Seveda ni nobenih dodatnih varoval, tako da je tu res potrebno biti zbran. Moker teren pa bi bila sila neugodna zadeva. Zato sem se pred samo turo res prepričal, da bo vreme stabilno.

Pot se začne ponovno vzpenjati, še zadnjič danes. Proti Krasjemu vrhu (1773). Teren postane spet lažji, a previdnost je še vedno potrebna, saj je strmina velika in ob nesrečnem dogodku lahko končaš zelo globoko spodaj.

Po dobrih 8 urah od štarta stojimo na Krasjem vrhu. Čestitke in tudi kakšen zmagovalni vzklik. Dolg greben je za nami. Nekaj je še sestopa, a glavno smo dali skozi. Težko je reči, kdo ja najbolj vesel. Ali Darinka, ki je že od kar sem omenil, da bi to morda dal v program rekla, da zagotovo gre...ali Mirjam, ki je ves čas trdila, da ni ravno kondiciji. Nemara tudi sam, ker se je vse izšlo gladko, brez kakršnih koli zapletov. No, saj to je običaj, da zapletov ni...a tura je bila vendarle kar optimistično zastavljena.

10h30 je trajalo skupaj - od avta do avta. 10-12 ur sem računal, kar pomeni, da je res šlo vse gladko. Analiza turi ob hmeljevi kapljici in najprej malo v šali, potem pa vedno bolj resno razmišljanje...da mogoče bi pa v program prišel tudi sosednji greben: Kal-Krnčica-Krn. A do uradne najave bo potrebno počakat do decembra, ko bo luč sveta ugledal program 2023 :)