Prečenje Kal - Krn (29.8.2021)

september 05, 2021

"Kašne maš kaj plane za vikend?" kliče Vesna. V soboto delam pri čebelah, nedeljo pa bom res kam šel. Ampak bomo videli, koliko bom "crknjen" v soboto. Hja, soboto je bila dolga...ampak obetala se je lepa nedelja, ne bomo zdaj počivali :) "Eno za 5-6 ur" spet pravi Vesna. Em...vseeno sem si zamislil malo daljšo. Eno, ki me že nekaj časa "žuli". Vsaj ene 8 ur bo. Pri tem seveda pozabil, da preračun, narejen že nekaj časa nazaj, ni bil po "normativu"....pač pa navit vsaj za kakih 20-30% višji tempo. Pa tudi 1800+m višine in 20+km...je bil res + :)

Ob 7 se dobiva v Tolminu in proti Drežniškim Ravnam. Plan je proti Zaprikraju in nato na vrh grebena, na Kal (1699m). In v nadaljevanju prečenje preko Vršiča (1897m). Vrha ruš (1864m), Oblega brda (1957m), Lopatnika (2012m), Krnčice (2142m), Srednjega vrha (2134m) končno na Krn (2245m). Proti Kalu naj bi vodila mulatjera. Na enih zemljevidih je, na drugih je ni, oz ne pripelje na vrh. Tudi dejansko ponekod je, spet drugje je že zelo slabo sledljiva. A ker je pobočje še vedno bolj ko ne golo - no, travnato, orientacija ni tak problem. Pač greš, kjer se ti zazdi. Razen, da zna biti na trenutke precej strmo.

Tako prideva na greben malo nad Kalom. Morda dobrih 200m zračne linije, pa 30m višine, če je za zaupat telefonu :) Na začetek grebena nisva sestopala, že tu je bilo dovolj uživanja v razgledih. Od tu naprej sva šla bolj ko ne cel čas po grebenu. Izjemno lepo prečenje, za vajene brezpotij nič preveč zahtevnega. Na vzponih proti Vršiču in Oblem brdu je zaradi naklona parkrat potrebno prijet za kakšno travno rušo. In fajn si je prej ogledat zadevo in začrtat smer, ker sestopanje po strmih travah ni najbolj prijetno. No, si mislim, te potrebe ni bilo ;)

Do Lopatnika je bila divjina in razne in od planine naprej do sem nisva srečala nikogar. Na Lopatnik pa vodi pot in kar naenkrat je bilo v bližnji in malo bolj oddaljeni okolici na spregled cca 10 oseb. Tudi Italijana (ali zamejca, nekaj sta vendarle znala slovensko), ki sta zjutraj štartala takoj za nama. Šla sta po markirani na Krnčico, zdaj pa v obratni smeri še malo po grebenu in dol.

Tudi na Krnčico nadaljujeva po grebenu. Plezanje je enostavno, enke zagotovo ne preseže. Razen v zadnjem delu, kjer se greben zoži in postane bolj izpostavljen, zavijeva na markirano. Tu tudi srečava družino iz tujine: "is this you path easier?" Ehm...ne, tu ni poti. Kar lepo se držite markacij :)

O okolici se je malo pooblačilo in začnejo se bližati dežne zavese. Nič kaj hudega ni zgledalo...a vseeno sem upal, da se bojo popolnoma izognile Krnčici. In so tudi skoraj se. Ravno par kapljic je padlo. In v trenutku, ko je začelo deževati, so se vrhovi Loške stene že začeli kopati v soncu. Hitro bo mimo.

Je pa bila zato v nadaljevanju skala mokra. Vsaj še nekaj časa. A sledi samo še nekaj malega plezalnih prijemov, potem pa se greben razširi in teren postane lažji. Od tu naprej je samo še lahka pot. A daleč od tega, da bi bilo vsega lepega konec :) Odpre se pogled na Krnsko jezero, srečava čredo ne najbolj vsakdanjih koz, povsod je obilo gorskega cvetja. Le Krn se začne zapirat. In je tudi ostal zaprt.

Od celega dneva je bilo pričakovano še najbolj živahno na Krnu. Tu zvem tudi zgodovino o "spomeniku okupatorjem", ki je nekoč stal na mestu današnjega Gomiščkovega zavetišča. Posvečen verjetno edini junaški akciji italijanske vojske med celo Soško fronto. In tudi za lokacijo enega od ostankov. Odlitka betonskega orla. Hvala Samo, za vse te informacije, kar lepa popestritev.

Zaslužen ričet v koči in še dolg sestop. Malo daljši, kot je bil načrtovan. A spet vremenska popestritev - izjemne kulise ob menjavi sonca, oblakov in dežnih zaves.

Zelo lepa tura...a na koncu skoraj 2x daljša od tiste ideje o 5-6 urah :) Pa še v zadnjem delu se je avto kar oddaljeval. Navidezna bližnjica je pripeljala v mraku v precej neprehoden svet, še zadnji podaljšek pa zgrešena markirana pot in posledično dodatnih 50 višincev do avta....ah ja, čisto dovolje je bilo za en dan ;)

Avtorica slik je še Vesna