NP Dolina smrti (september 2024)

5. del: NP Dolina Smrti

6. del: Nevada - en majhen del

7. del: NP Zion

8. del: NP Grand Canyon

Naslednji "glavni" del dopusta. Dolina smrti je bila namreč vključena v vseh različnih opcijah in kalkulacijah🙂 Iz Doline Malih jezer je približno 4h vožnje. Seveda odvisno kateri del. Dolina smrti je s 13.800km2 največji NP v "zveznem delu" ZDA. 4 večji so še na Aljaski. Sama Dolina smrti poteka približno v smeri S-J. Na V jo omejuje greben Črnih gor, na Z pa Panamint, katerega najvišja vrh - Teleskopski vrh je hkrati tudi najvišja točka NP Dolina smrti. Jaaa...spet smo v hribih 😁

Teleskopski vrh 3369m

Ime je menda dobil po odličnem razgledu, kot da bi z njega gledal s teleskopom. Je namreč najvišja točka kar daleč naokoli, izjemna je tudi relativna višina, saj v samo 15km zračne linije pridemo iz 3369m na minus 85m v "Bazenu Slabe vode" (Badwater Basin), ki je najnižja točka Doline smrti. Geografski pogoji za odličen razgled so torej izpolnjeni...meteorološki malo manj. Vroč zrak, kjer že dolgo ni bilo dežja, je rad poln raznih delcev, ki zmanjšujejo vidljivost in je na koncu precej manjša od tistih teoretičnih 150+km.

Iz prejšnje lokacije se voziva že večinoma po temi. Malo škoda, tako marsičesa ne vidiva. Recimo pogleda iz "Razgledne točke očeta Cowleya", Darwinovih slapov in doline Panamint, ki je sicer precej podobna Dolini smrti. Pa kar divje ceste do kampa Mahagonijeve ravnice - to si potem nagledava pri vožnji dol. Verjetno sem sicer že vozil kdaj po slabšem, je pa cesta še vedno dovolj divja, da je bilo potrebno vklopit 4x4 pogon...pa tudi dovolj, da je Valentina predlagala, če bi kar obrnila😅

Kamp je na višini skoraj 2500m in je brezplačen. Ja, čisto uradno - brezplačen😁 Pa ima vseeno označene parcele, vsaka ima svojo mizico in roštilj. Zgledno je urejen WC. Ko sva prišla gor je zgledalo, da imava cel kamp zase. Zjutraj se pokaže, da ni bilo čisto tako, še dva para (oz še 2x dvoje oseb, da bom politično korekten...v neskončno liberalni Kaliforniji je prehitro sklepanje lahko...žaljivo😅) sta tam prenočila. Kar malo debelo pogledam, kako je nekdo uspel po tej cesti spravit gor tisti podaljšan tovorni kombi s pogonom na prednja kolesa😮

Zjutraj je že toplo. Suho, pol puščavsko, višina...verjetno idealno za kakšno sončarico😅 S to popotnico se Valentini že od začetka upira ideja po Teleskopskem vrhu. Vseeno jo nekako uspem spravit do sedla med Rogersovim in Benettovim vrhom, kjer se odpre pogled v obe smeri. Recimo, da je to nekje na pol poti do vrha, mogoče malo manj. Saj vztrajanje, da greva gor samo za to, da sva bila gor, morda res ne bi bilo na mestu. Posledično se časovno ne bi izšlo za kakšno drugo stvar. Pot ni neka lepa, po kateri bi res želel hodit...za razliko od Yosemita recimo. Vreme kot rečeno - že rahlo mazohistično. Za nameček se čez pot postavi kača. In vsake toliko se izza grma ali kamna sliši zelo glasna kobilica...tako glasna, da že spominja na klopotačo. Aja, kako zgledajo te glasne kobilice nisem preverjal...samo sem pač racionalen človek in moji racionalni možgani so določili, da so to definitivno bile - kobilice🤣

Pri povratku proti "glavni cesti" se ustaviva še pri opuščenih ogljarski pečeh in enem od mnogih opuščenih rudnikov. Za ogljarjenje so tu očitno imeli drug sistem kot je bil pri nas. Fiksne, zidane peči, namesto ogljarskih kop. Posledično so peči prenehale obratovat po samo 5 letih...ker so izsekali ves gozd v okolici🙈

Omembe vredni so še "roparski" osli. Ehm...ja, dobesedno - ustavljajo promet in zahtevajo mitnino. Ti osli so sicer iz domačih živali postali divji. Ko so se kakih 100 let nazaj, eni več, eni manj, zaprli vsi rudniki, je delovna živina postala odvečen strošek in bila je prepuščena na milost in nemilost naravi. Tukajšnji ostri življenski pogoji pa so za osla, ki originalno menda prihaja iz Atlasa, očitno zelo mili, saj so se do danes močno namnožili. In se tudi naučili, da jih turisti pogosto hranijo kar iz avta, posledično pa postavljajo zasede na cesti. Ta praksa je sicer prepovedana (hranjenje, ne postavljanje zased, da se razume) in menda kar pogosto vodi v prometne nesreče.

jutro v Mahagonijevih ravnicah...ni niti ravno, niti mahagonij ne raste tam :)

pogled v Dolino smrti

Teleskopski vrh

dolina Panamint

Rogersov vrh z ...pač, neko anteno ;)

tam dol nekje je "Slaba voda", cele 3km nižje

posledica lanskih poplav

ogljarske peči

tu je gozna meja obrnjena...gozd je NAD neko višino...okoli 2300-2400m

burroti ;)

zaseda...malo je bil razočaran, ker ni uspel izterjat cestnine ;)

ameriško tihožitje...star avto s še vedno vidno V8 mašino in...ves prestreljen

Dolina

Bolj ko se spuščava, bolj je vroče. 44°C je bila danes najvišja temperatura (oz 111 tistih njihovih čudnih enot🤣). Precej smešno zgledava, ko se ustaviva pri peščenih sipinah v Mesquite Flats. Običajna oprema so kratke hlače in mini krila...midva pa še v dolgih pohodnih hlačah, zaradi bodečega rastja in "kobilic" na Teleskopskem vrhu😅 Vsako leto v Dolini smrti zaradi dehidracije in vročine povprečno umrejo 1-3 osebe. Hm...mislim, da je to še vedno manj mrtvih kot v TNPju😬 V teh pogojih je najbolje zavit v klimatiziran center za obiskovalce in tam ostati čim dlje. Saj ne rečem, je kaj za videt...pa še delujoč wireless🤣

Namestiva se v kampu, pojeva kosilo oz večerjo (glede na uro nekaj vmes) in se zvečer odpraviva na nov ogled. 2 zanimivosti mi hitro padeta v oči (ali ostala čutila): 1. skoraj nihče tu ne spi v običajnem avtu ali nekem improviziranem kamperju. Kar nekaj je tistih ogromnih "mobilnih domov", ki na zunaj zgleda kot dvonadstropni avtobus in verjento stane več kot dvosobno stanovanje v centru Ljubljane😅 Pa cel dan parkiran na soncu in priklopljen na štrom, da lahko klima laufa na polno. 2. vodovodna voda je vroča. Ne da bi hotel vročo, takaj priteče iz pipe tudi, če bi želel mrzlo.

Aja, kljub neznosti vročini se v avtu tu spi čisto lepo. Ko se odpraviva spat, je zunaj še vedno 35°C, zjutraj ko se zbudiva pa 25. A se vse to nekako precej lažje prenaša, kot je bilo letošnje poletje v Ljubljani😆

spust v dno doline

opozorila so na vsakem koraku

mobilni domovi ostalih v kampu...

in najin mobilni dom ;)

Badwater Basin

Za razliko od Yosemita, kjer sva res probala čim več prehodit, je tu edina realna možnost, da se voziš od točke do točke. Zvečer se tako zapeljeva do "Slabe vode". Najnižja točka Doline smrti je tam, kamor se steka vsa voda. Večina vode tako ali tako pride z redkimi hudourniškimi poplavami. Kakorkoli, to je tudi eno redkih mest z bolj ko ne stalno prisotno površinsko vodo. Prvi (zahodni) obiskovalci Doline smrti so se površinske vode nadvse razveselili, saj se bo dehidrirana živina končno lahko pošteno napojila. A glej ga zlomka, živina tega nikakor ni hotela piti. Hitro so tudi sami ugotovili zakaj - gre namreč za močno koncentrirano slanico. In potem so jo pač poimenovali - Slaba voda.

Zabriskie Point

Verjetno "najbolj instagramska" točka za doživetje sončnega vzhoda🤣 Temu primerno je bilo kar pestro, daleč od tega, da bi bila sama tam. Prelivanje barv ob vzhajajočem soncu tu je res doživetje, a kaj, ko fotografije niso nikoli take, kot je resničnost. Ok...s profesionalno opremo in profesionalnim znanjem...bi zagotovo tudi to šlo...

Devil`s Golf Course

Močno slana voda, ki se ustavi v Slabi vodi, že prej odlaga sol, ali pa tudi že na poti izhlapeva in pušča sol. Večji del dna Doline smrti je slan. Strukture, ki pri tem nastajajo pa so kar impozantne. Že skoraj nezemeljske delujejo. Na Hudičevem golf igrišču spet z lahkoto narediš 100 slik, kjer so si vse zelo podobne, a niti 2 zares enaki😆

vse te strukture so zgrajene izključno iz soli

Natural Bridge Trail

Pohodnih poti ni veliko. Pa še tiste so kratke. Tako ali tako se po njih hodi le zjutraj ali zvečer, preko dneva je preveč vroče. Vsaj v tem času. Na robu doline, ob vznožju obeh gorskih verig, ki jo obdajata, je veliko kanjonov. Kar nenavadno se sliši za puščavo. Kot tudi dejstvo, da so hudourniške poplave za vročino/dehidracijo druga "najbolj realna" nevarnost v puščavi. Dolina smrti v povprečju letno dobi okoli 50mm dežja. A nič nenavadnega ni, če celo leto ali več na pade niti kapljica, potem pa pride nevihta in celotno letno povprečje pade v 1 sami uri. Presušena tla brez vegetacije niso sposobna sprejeti vse vode in pojavijo se divji hudourniki. Kot zanimivost, lani je bil večji del Doline smrti skozi celo leto zaprt zaradi uničenih cest kot posledica obsežnih poplav prejšnjo zimo.

Naravni most je tako, kot vse prej omenjene znamenitosti, posledica delovanja vode. Površina Doline smrti v glavnem ni skalnata, pač pa iz mehkejših materialov. Zemlja, ilovica, pesek,... vse to je zelo občutljivo na vodno erozijo. Že prej omenjeni Zabriskie Point je tipičen primer vodne erozije, ravno tako tudi vsi kanjoni. Naravni mostovi nastanejo zaradi različno odpornega materiala. Včasih so vmes celo skale, ki jih voda ne odnese.

Urejena potka po dnu kanjona je dolga kilometer in pol v eno stran in se konča v zatrepu doline. Kot ljubitelja brezpotij splezava čez prvi zatrep, za jim se pojavi še en most, oz bolj zagozdena skala, za njo pa drugi zatrep ki...hja, kjer je plezanje že malo zahtevnejše in ne čisto brez nevarnosti😅

naravni most

"suh slap" od redkih nevihtah postane pravi slap

prvi zatrep

drugi "most"

drugi zatrep

izhod iz kanjona in pogled proti slanemu dnu

Artists Palette

Plasti sedimentov vsebujejo številne različne minerale. Ko različne plasti sedimentov pridejo na površje, vidimo najrazličnejše barve. Od sive, rjave, skoraj bele, do rdeče, vijolične in "soško" turkizne. Ljubiteljem fotografije pa nasvet: ne te lokacije obiskat dopoldne kot midva, saj so zaradi sonca, ki se upre v teren slike prežgane in barve na fotografijah povsem zbledijo😐

spet suh kanjon

Golden Canyon

Še eden od številnih kanjonov. Skozi Zlati kanjon (res je zlate barve) je nekoč celo vodila cesta, da so si ga turisti ogledali kar iz avta. Kasneje so cesto zaradi varovanja narave (ali pa nemara zaradi visokih stroškov vzdrževanja) zaprli. Do danes so poplave odnesle skoraj ves asfalt, samo še na par odsekih so sledi, ki pričajo, da je tu včasih turizem potekal malo drugače.

Dante`s View

Premik naprej proti vzhodu pelje čez Črne gore. Poimenovanja so tu...rahlo morbina. Najvišji vrh Črnih gor je "Pogrebni vrh" (Funeral peak 1946m), nek drug pa nosi ime "Vrh truge" (Coffin Peak). "Dantejev pogled" je razgledna točka na dolino in do nje vodi cesta, lahko pa se še malo višje sprehodimo peš. Za slednje prav velikega interesa med obiskovalci ni😅