NP Zion (september 2024)

7. del: NP Zion

8. del: NP Grand Canyon

Park, takrat še kvalificiran kot "nacionalni spomenik", je sprva nosil indijansko ime Mukuntuweap, a so ga že kmalu iz "tržnih razlogov" spremenili v lažje izgovorljivo "mormonsko besedo", ti so bili tudi prvi zahodni konkvistadorji tega področja. Tržno je to vsekakor bil uspeh, danes je med najbolj obiskanimi ameriškimi narodnimi parki. Z letnim številom obiskovalcev nekje med 4 in 5 milijonov je zelo primerljiv z Yosemitom, a po površini 6x manjši. Tako da, če sem že tam pisal o gneči, je tu še toliko bolj samoumevno...

Da bi dan ali 2 prej preveril in dobil še kaj prostora v kakšnem kampu, v samem NPju sta 2 in še od tega enega trenutno prenavljajo, je iluzirno pričakovat. A glej ga zlomka, malo ven iz parka, pri "Deviškem nasleju" (Virgin - isto imen nosi tudi reka, ki teče tu skozi) je brezplačen kamp. Pravzaprav več njih, ki enako kot Mahagonijeve ravnice nad Dolino smrti deluje po principu "kdor prej pride prej melje". Le da je tu lokacija precej manj odročna in zaradi tega se kar hitro polni. In manj je urejena infrastruktura (npr WCji...em...ni jih). Na koncu vseeno najdeva svoj prostor pod zvezdami 😁

Prvo noč se dobro naspiva, morda še preveč in sva zjutraj že malo lahkomiselno pozna. In seveda padeva v tisto ta hudo gnečo. Veliko parkirišče pred centrom za obiskovalce je nabito polno. Ni druge, kot se odpeljat naprej, skozi tunel in se ustavljat na posameznih točkah...torej se it ameriški način obiskovanja. Na ta način si hitro čez, park je kar majhen, samo dobrih 500km2. Saj ne, da se samo voziva...na skoraj vsaki točki, kjer se ustaviva, sledi še sprehod 😆 Tako gre dan kar hitro mimo. Pokrajina je spet...nekaj novega. Že znan rdeč peščenjak, le da v Dolini ognja štrlijo samo posamezne skale iz puščave, tu pa so v debele sklade vrezane globoke soteske. Površina je pušcavska, a na dnu sotesk najdemo tekočo vodo. Tja se usmerva naslednji dan, po tem ko se prvi dan popoldne gneča "razkadi" in si v centru za obiskovalce lahko malo bolj ogledava zadeve.

"Ožine" (The Narrows)

Izposoja opreme za "soteskanje" je tu velik biznis. Še večji verjetno vodenje skupin, kar nekaj agencij živi od tega. Vseeno sem imel občutek, da jih gre večina v lastni režiji. Z izposojeno opremo. Tako kot midva. Glede izposoje opreme potem ugotoviš, da ni čisto nujna stvar. Če imaš še ene rezerven čevlje, z ok podplatom tudi gre. Pa kakšna palica pride prav. No, jaz bi to že preživel, Valentina si je pri temperaturi vode 7°C in dejstvu, da ta parkrat seže čez pas, zamislila še nepremočljive visoke hlače. Osnovni paket, torej čevlji, palica in neoprenske nogavice je 30€, dodatne hlače še 30.

Ob 8 odpelje prvi avtobus iz pred centra za obiskovalce (seveda so brezplačni) proti kanjonu Deviške reke. Sinawavin tempelj je zadnja postaja. Med glavno sezono je namreč cesta za osebna vozila zaprta. Do vstopa v "vodni" del je še kilometer in pol sprehoda. Hitro se da ugotovit, kdo ima namen to sprobat in kdo ne - torej sprehod po Ožini. Ozki soteski, z več 100m visokimi skalnimi stenami, kjer izmenično hodiš enkrat po vodi, drugič po kopnem. Že prvi del, takoj po vhodu, je voda čez pas. Potem je v nadaljevanju plitvejša. Dlje ko greš v sotesko, manj ljudi je. Pričakovano 😆 Midva greva "do konca". 6-7km od začetka poti oz do dela, kjer bi bilo potrebno naprej plavat. In kar naj bi bil skrajni domet, za dnevni sprehod. Vsaj po ameriških standadih 😂. V resnici se bi časovno izšlo precej dlje. Ampak potem je potreben še kakšen nepremočljiv ruzak ali torba. Za plavalni del. Sicer ni nič slik pa to...😂

Ta tolmun je nekje proti koncu dela imenovanega Wall Street. Ena večja poglobitev je že prej, ampak tam se da dokaj enostavno obhodit (no, "obplezat") po kopnem malo nad reko. Vsi ti deli so dokaj neobljudeni. Enako kot kanjon Oderville. Stranska soteska, ki se odcepi od glavne po slabih 5km (oz 3,5km od začetka Ožin). Na splošno se mi zdi, da do razcepa pride manjk kot pol ljudi, ki so vstopili v Ožine, od tu naprej pa samo kakih 20%. Oderville je pa še manj obljuden. Skratka, so mesta, kjer se da uživat v relativnem miru in priskuhnit naravi 😁

Fajn izkušnja in lepa odladitev je bil današnji pohod. Povečerjava še pred centrom za obiskovalce. Tudi tu je prepovedano hranit živali, a je povsem jasno, da živijo predvsem "od turistov", saj so zelo domače. Tako zelo, da je košuta z bambijem začela kar sama stikat po odprtem prtljažniku in en grd pogled še niti ni bil dovolj, da bi se pustila odgnat. Še zadnjič prespiva v že znanem brezplačnem kampu, jutri pa navsezgodaj naprej proti vzhodu.