Cinto

3. del Cinto

4. del Corte in Restonica

5. del Bonifacio in sprehodi po obali

6. del razgiban SZ in Cap Corsica

7. del 5 Zemelj

Cinto je z 2706m najvišji vrh Korzike. Običajno so ti najvišji vrhovi "romarske poti". Vsaj v Sloveniji smo navajeni tega. Pa še kje v alpskih deželah. Na Korziki imajo zgleda bolj "črnogorske gene" in še zdaleč ni tako oblegan. Res pa, da smo izven glavne sezone.

Odpeljeva se malo višje do vasice Lozzi, kjer parkirava nasproti kampa. Na prvi tabli za Cinto piše 7h. Spet pomislim na črnogorske gene...za teh ubogih 1700 višincev...😅

Že hitro sledi ugotovitev, da se tu sredi poletja res NE hodi. Južno pobočje, nobene sence. Še dobro, da je moč sonca že precej nižja in temperatura zmerna. Pokrajina je kar nekako stepska. Ne zgleda najbolj prijazna. Pot se najprej dviga po neizrazitem hrbtu in nekajkrat seka gozdno cesto (če jo lahko tako rečemo, ker ni gozda). Mimo ruševin cerkvice na razglednem mestu. Nekje proti 1700m se položi in začne prečiti proti Refuge de l'Erco. Koča, no, pravzaprav bivak, je zaprt. Tu je križišče za Lac Cinto, ali pa direktna pot na vrh.

Po pavzi nadaljujeva po direktni. V primerjavi s prej postane bolj strma. Malo začenja pihat. Aja, saj malo že cel čas...torej malo bolj. Iz lahke poti postopoma prehaja v zahtevno, z že nekaj poplezavanja. Videti je, da res ni kaj dosti obljudena, rumene markacije so tudi tako tako. In Valentini je vedno manj všeč. Ja, zdaj počasi prehaja že v ZZ slabše označeno. Občitek poplezavanja na granitu je malo drugačen, kot na apnencu, ki smo ga bolj vajeni.

Debata, kako naprej, postane že kar "resna". Valentini ni do nadaljevanja. Lahko bi počakala tu, ampak do vrha je še celih 300m. Ker ne vem, kakšen je teren bi bil tisti "takoj bom nazaj" malo zavajajoč. Pa še piha. Bolje bi bilo pri bivaku. Ampak do tam je nekaj malo težjih prehodov. Tudi orientacijsko. Potem pa kar sama predlaga salomonsko rešitev, na katero si nisem upal niti pomislit prej "greva pa jutri iz druge strani še enkrat". Pravzav je bila to ena najboljših odločitev celega dopusta 😁

Do Asca je sicer kar dolga vožnja. Po slikoviti dolini. Spet ozka cesta nad strmo dolino. Enkrat naju ustavi čreda koz, ki prečka cesto. Ena po ena skačejo iz škarpe blizu 4m nad cesto. V zatrepu doline, Haut Ascu, na 1400m pa je celo smučišče.

Premik iz kampa in vožnja do sem je pomenila, da sva že precej pozna. Šele ob 11 začneva hodit. Na čisto resno goro 😅 Pokrajina je tu precej drugačna kot neprivlačna okolica Lozzija. Slikoviti gozdovi s številnimi potočki, nad njimi se dvigajo ostri vrhovi. Zgornja dolina Golu, proti Paglii Orbi je že bila malo podobna, a so tu gozdovi "bolj gozdnati".

Gozdna meja je točno pri mostičku čez Tighiettu. Naprej je strmina večja, svet je bolj skalnat in začnejo se prvi plezalni vložki. Dokler pot poteka po GR20 so plezalna mesta večinoma zavarovana s kakšno verigo, od rame do vrha pa ne. Pot je samo markirana.

Hude obljudenosti, enako kot včeraj, ni. Samo par ljudi srečava. Ene 3x prehiteva (pa vmes seveda tudi onadva naju) nemško govoreči par, dokler naposled ona ne obupa in gre fant sam do vrha. Z naraščajočo višino postaja tudi hladneje. Smo v osojni strani. Proti rami so izvirki vode celo zmrznjeni na površini. Valentina se malo pritožuje nad mrazom in rahlim vetrom. "Ko prideva na drugo stran bo bolj toplo". Ne vem, če mi je verjela, ampak seveda sem imel prav 😁

Na rami zgleda vrh čisto blizu. Samo še dobrih 100 višincev. Ampak v resnici je še celo uro 😬 Nisamo 100m,ampak je še nekaj gor dol in iskanja prehodov po razbitem terenu. Saj kakšnega težkega plezanja ni. Redko preseže enko. Če sploh. A vrha kar ni in ni. Naposled sva le gor.

Verjamem, da je od tu lahko razgled precej lepši. Danes je pač tako tako...malo "mističen". Kar dolgo časa si vzameva preden začneva sestopat. Zakaj bi hitela...saj dnevi so...aja, kratki 😅 Spet je "najdaljši" del oti do rame. Tisti, ki je sicer "statistično gledano" najkrajši. Potem bolj steče. Ampak počasi postaja jasno, da naju bo ujela tema. Mudi se nama še vedno ne, prelivanje barv je zanimivo, lučke imava. Razlogov za skrb absolutno ni nobenih. Edina dva, ki ju je dejasnko skrbelo za naju je prej omenjeni nemški par. Ene 20 min sta čakala spodaj na parkirišču "We didn`t know how experienced are you". Po eni strani smešno...po drugi pa...dejansko lepo, ko vidiš, da tujca skrbi zate 😁

No, v nadaljevanju se pokaže, da bi naju dejansko moralo malo skrbeti. Večina kampov se zapira precej prej kot tisti v Calacucci, kjer sva preživela prve 3 noči. In tako je bilo iskanje še delujočega kampa...pestro...