Säuleck 3086m (2.8.2026)

avgust 05, 2026

Avgust je že, pa letos sploh še nisem bil na nobenem 3tisičaku. To je absolutno treba nemudoma popravit 😆 Seveda je tudi Valentina za kakšen lažji 3k. Gledam po karti in Säuleck deluje eden najbližjih kar se vožnje tiče. Smo že zmenjeni za štart ob 3...ampak vremenska napoved kaže nestabilnosti za popoldne in Valentina da komando za še 1 uro prej 😅

Dan se je že malo skrajšal in ob 5 na izhodišču je še tema. Pa prijetnih 14°C. Čisto nekaj drugega kot 26°C v Lj ob 2 zjutraj. Na urejenem parkirišču z WCjem na 1450m je parkirnina 8€/dan za vikende in 5€ med tednom.

Ža takoj po štartu se vidi, da je bila včeraj ali ponoči "huda ura". Globoko blato, potok ob poti deroč in rjav. Višje je to še bolj očitno. Pri planšariji je plaz blata 2x udaril čez pot. Dejansko "živo blato" prehod je kar zoprn če hočeš čez ne da si blaten do gležnjev ali še čez. Ampak slabše so jo odnesli lastniki vozil za plazom. Ti bodo danes ostali gor. Tudi skakanje čez potok, ki je ušel iz struge, je potrebno. Skratka, začetek menda ni tako lep kot lanski Prijakt 😅

Od "skakanja" naprej se začne klanec, do tu je bilo bolj ravninsko. Najprej do Dösner Hutte (1976). Sledi izravnava, kjer se pasejo krave, nato pa še vzpon čez strmo ledeniško moreno do jezera in Arthur von Schmied Haus (2281).

Tu si vzamemo debelo uro pavze. Zgoden štart je očitno terjal davek. Navsezadnje bi bilo vseeno če bi šli ob 3. No, ali pa tudi ne... Trojica mladcev, ki nas je prehitela kmalu po začetku je že pri 2. hmeljevi rundi. Glede na hitrost pitja še niti niso zelo dolgo tu. V času, ko smo mi na koči, so sledile še 3. Dokler ni že osebje koče reklo "genug!" Tam očitno resno vzamejo, da "preveč vinjenim" ne strežejo več. Ko je kazalo, da so že pred 9 uro za danes zaključili svoj planinski dan...so se kasneje - neverjetno - pojavili na Säulecku. In to po plezalni!

Daljša pavza v koči je bila dobra še za eno stvar. Prej je bilo oblačno, razgledi niso obetali. Zdaj se je odprlo. Pot se takoj za kočo strmo postavi pokonci, v nadaljevanju pa strmina popusti. Pokrajina je granitno razbita. Je pa parkrat med granitnimi bloki že kar tlakovana potka. Pri razcepu gledamo, kje bi šla tista plezalna, označena z D/E. Menda nekje naravnost gor in potem po Z grebenu do vrha. Naša pa gre malo naokoli. Približno JV greben, ki pa ni pravi greben. Pot je tehnično dokaj lahka. Skupina Poljakov je za dol vseeno na riti in vseh štirih.

Na vrhu malo piha, nekaj je oblakov. Ravno toliko, da ni čisto za kratke rokave. Čisto v redu v vročinskem valu 😆 Razgled je tako tako... Vsaj Hochalmspitze se pokaže od bližnjih vrhov, Ankogel je malo bolj sramežljiv. Bogata malica na vrhu. Seveda, saj sem govoril gor kot šerpa 😅

Za dol izberemo krožno. Proti Malniški škrbini in potem čez granitne bloke "kamnitega ledenika". Najprej čudno gledam, zakaj je pri približno isti razdalji in istih višincih pot označena kot pol ure daljša. Pa hitro postane jasno... Kamniti bloki in skakanje čez nje je res svojevrstno doživetje. Dejansko še nisem hodil po tako razbitem terenu. Stalno lovljenje ravnotežja, saj si ne želiš pasti v globoke luknje med bloki. A vseeno zgleda kar manj grozno kot ostre škraplje Kaninskih podov, ki so kot bi imel nože pod nogami. Je pa skakanja po skalah menda kar utrudljivo...tako pravijo punce...meni je bilo še prehitro konec 😅

Res ta del poti do koče očitno vzame znatno več časa, a se splača it v eno smer. Verjetno bolje dol kot gor. Še kakšna dodatna pavza vmes in tura se kar zavleče. Glede na napoved bo potrebno sestop od koče naprej malo pospešit... Res se nabere nekaj grozečih oblakov, tudi kakšna kapljica pade, a na hujšo nevihto ne kaže, saj se, ko pridemo do avta, oblaki že skoraj razkadijo. V primerjavi z jutrom se je občutno segrelo, a je še vedno ok. Zdaj pa domov v vročinski val...