Golu in Paglia Orba (2525m)

avgust 20, 2026

1. del Korzika

2. del Paglia Orba

3. del Cinto

4. del Corte in Restonica

5. del Bonifacio in sprehodi po obali

6. del razgiban SZ in Cap Corsica

7. del 5 Zemelj

Za prvo turo se odpraviva proti Paglii Orbi. Slišal sem že ocene o "najlepši gori na Korziki". Pač, mnenja so deljena. Granitna skala je zelo drugačna od naših Alp. Tu pa je zelo drugačna tudi od ostalih gora v okolici. Vsekakor bi rekel, da je posebna. Poleg dugačne barve je znana še po eni stvari - velikem naravnem oknu. Ki pa se v resnici ne nahaja v sami Paglii Orbi, pač pa sosednjem Capu Tofanotu (2335).

Zapeljeva se na Col Vergio (1467), najvišji cestni prelaz na Korziki. Do vrha zgleda manj kot 1100m, torej relativno kratka turca. Hja, ni čisto tako, kilometri se nabirajo pa še malo gor dol. Za začetek najprej relativno zložno dolgo prečenje skozi borov in tudi brezov gozd. Dolina Golu je v zgornjem delu precej bolj gozdnata kot okoli Calacuccie in pod njo. Nad mejo strnjenega gozda so debeli posamični bori. Debelina debel nakazuje na starost več 100 let...torej morda jih tu sploh niso nikoli sekali. Strinjava se, da malo spominja na lanski Yosemite.

V zgornjem delu doline izginejo tudi posamična drevesa, Paglia Orba pa je vedno bližje. Iz doline se dvigneva po poti, ki zavije levo na greben. Po grebenu potem preči do koče Ciottulu in Mori. Ta je ena od postojank na GR20, verjetno najbolj znana korziška pot. Koča je bolj majhna, okoli je nekaj šotorov. GR20 preči po pobočju Paglie Orbe, midva pa po klancu gor.

Po opisih sta dve poti. Ena gre iz sedla med Paglio Orbo in Capu Tofanotujem. Plezanje po skalah, dvojka, nezavarovano. Valentina ni ljubiteljica takih variant, zato se usmeriva na drugo, ki pride iz J strani pod skalno steno in potem po zajedi gor. Po že malo starejšem opisu je tu napeljan štrik, sicer bi bilo plezanje kar težje kot po grebenu. O štiku ni več ne duha ne sluha. Splezam ene 4m višje, da bi malo pogledal...pa ne ugotovim nič novega. Razen to, da se moram takoj obrnit. Ali pa bi se mogel že prej 😅 Definitivno je precej več kot II. Tudi definitivno več kot III. Saj skala je dobra, ni razbita kot je običajno pri nas. Problem je odsotnost nekih dobrih oprimkov in stopov. Z veliko muko in previdnostjo se spravim nazaj dol. Pa še kregan sem zaradi tega "poskusa" 😅 Vrha torej definitivno ne bo. Vsaj zadaj se odpre lep pogled na okno.

Po razbitem terenu se spustiva nazaj dol GR20 do sedla Bocca di Foggialle. Od tam pa na drugo stran na brezpoten a lahko dostopen Punta Tula (2143). Da je vsaj en vrh. Razgledi zaradi oblakov niso ravno bajni. Celo rahlo plohco doživiva malo prej.

Sestop nazaj v dolino Golu in večinoma po isti poti kot za gor. Še kakih 100 fotografij slikovite pokrajine 😆 Ena od stvari, ki me nekoliko presenetil je brezov gozd. Na mediteranskem otoku. Pri vožnji nazaj do kampa pa zadeva še v prašičjo zasedo. Dobesedno. Prašiči se pasejo ob cesti. Pokaže se, da z namenom. Prežijo namreč na avte ki se ustavijo ker računajo, da bojo od njih kaj dobili.