Dolomiti s PD Sežana, avgust 2026

Po lanskem velikem uspehu - čeprav nam je nekaj preglavic povzročalo vreme, smo se spet odpravili v Dolomite. V še večjem številu: 29 nas je bilo vseh skupaj. Nastanjeni na isti, že preverjeni lokaciji. Najprej hvala Mirjam za vse organizacijsko-logistične zadeve, kot je bila rezervacija hotela, kombijev, pobiranje prijav... Tako sem se res posvetil samo svojemu delu: sestavi programa tur, vodenju težje skupine in - vožnji enega kombija 😆

Cascate Fanes (četrtek, 6.8.)

Tako, pa je napočil čas, da se odpravimo. Ob 5 iz Sežane. Prej je treba še do tja. Hja, nimam kaj jamrat...sem sam "odredil" 1 uro prej, kot je bil prvotni plan 😅 Vožnja mimo Longarona, ki je znan po tragediji z jezom, in Cortine do izhodišča.

Pot po dolini Fanes je res lepa osvežitev v teh vročih dneh. No...za naslednje dni pravzaprav ne kaže tako stabilno kot je bilo v zadnjih dneh in tednih. Pa menda ne bo spet vreme preveč krojilo programa, tako kot lani? Ampak ker smo že pred 9 na izhodišču, današnja pot pa je kratka, se za zdaj ne bomo obremenjevali.

Po začetnem rahlem spustu od izhodišča se razdelimo v 2 skupini, težja bo šla po feratah, lažja samo po lahki poti. Skozi dolino namreč vodi več poti. Ena je kolesarska, potem sprehajalna, ki pa ima še dodatna plezalna odseka. Spodnja kratka ferata Giovanni Barbara, ki vodi pod najvišjim slapom, je označena z B. Druga, ko gre pot drugič za slapom, je še krajša. Vmes pa slikovita dolina s številnimi brzicami in slapiči potoka Fanes. Ampak v primerjavi z 5 let nazaj v približno tem času je vode kar znatno manj, manj pa je tudi gozda, saj je lubadar dodobra razredčil smreke.

Pri povratku do izhodišča gremo tudi z težjo skupino po lažji poti. Za nami pa se že zbirajo temni oblaki. Samo par kapljic nas ujame in oblaki se spet razkadijo. Je pa vmes očitno padalo v Cortini, saj so tam večje luže. Tudi na cesti nas ujame dež. Za danes se je torej super izšlo!

pogled v dolino Fanes

tu se razdelimo

tja dol bomo šli...in za slapom

ena gasilska

strm sestop po dobro nadelani potki

pod, oz, za slapom

številni slapiči...

in brzice

tu zadaj bomo šli

vode je manj iz za slapa se vse vidi

še malo prezanja nad slapom

erozija

Gusella, Nuvolau, Averau, 5 stolpov (7.8.)

Toliko različnih lokacij, da gre težko vse v naslov 😆 Plan je bil sicer malo drugačen. Ta bi morala biti v nedeljo. Pa sem glede na vremensko napoved, popoldne je spet kazalo nestabilnosti, prestavil na danes. Ne zato, ker je najkrajša, pač pa zato, ker ponuja največ možnosti umika in skrajševanja ture. Za Marmolado glede na napoved pač ni bilo.

Malo čez 9 smo na prelazu Giau. Hja, zajtrk v hotelu je pozen...šele 7.30. Parkirni prostor dobimo skoraj tik pod vrhom. Razgled z vrha je razkril, da so bili kasneje avti parkirani mnogo nižje. Skupaj zakorakamo po poti 443 proti 5 stolpom in se na razcepu za Gusello razdelimo. Lažja skupina gre naprej, težja, ki šteje kar 2/3, oz 19 udeležencev proti feratici. Ta je lahka in kratka. Potem pa s slogu slovenske folklore - spet delitve. Na težjo A in težjo B 🤣 Težja B gre takoj na Nuvolau (2574) in se spusti proti 5 stolpom in združi z lažjo. Težja A najprej na vrh Guselle (2595). Takih razgledov ne gre zamuditi. Pa vsaj nekaj miru je še tu, na Nuvolau in koči Averau je skoraj huje kot na Tromostovju.

Averau (2649) se mogočno dviga nad okolico in je dobro viden iz več smeri. Ferata nanj je že bolj resna, a še vedno označena z B. In še vedno precej kratka. Zaradi obilice obiskovalcev sta speljani dve enosmerni poti, težja za gor, lažja za dol. Tako vsaj ne pride do zastojev, kot smo jih bili deležni včeraj, ko se je po ferati spuščala skupina precej nevešča plezanja...

Na vrhu nismo dolgo, oblaki se gostijo in tudi že spustijo kakšno kapljico. Važno, da smo čim prej iz plezalnega dela. Seveda s polno koncentracijo in previdnostjo. A nazaj pri koči naenkrat oblaki zgledajo manj grozeči. Torej ne gremo nazaj po najkrajši in si gremo tudi mi pobliže ogledat 5 stolpov. Logično, pot nazaj na izhodišče in ravna ampka je še kar nekaj gor-dol 😆

Sreča je na strani pogumnih...in današnja tura je v celoti realizirana, do zadnjega metra, brez skrajšav. Nekaj, kar je bila včeraj glede na vremensko napoved samo pobožna želja. In vremensko najslabša dneva sta za nami. Jutri bo že bolje. Pa še za nekaj je bila dobra sprememba programa: dokončno se je izkristalizirala težja in lažja skupina. Kar bo za Marmolado zelo pomembno.

Ra Gusella

pred štartom

Gusella z druge strani

lažja skupina naravnost, mi bolj strmo gor

kratek pozajlan del

nič hudega ni

in izstop

Nuvolau in Averau

ekipa, zadaj Tofane

prelaz Giau zdaj že bolj zaparkiran. V daljavi Pelmo in Civetta

Formin...tja bomo šli zadnji dan

vrh Guselle

zadnji metri na Nuvolau

začetek ferate za Averau

ku ku

prihod na vrh

kaj vpisna knjiga...cela vpisna enciklopedija 😆

Tofane in 5 stolpov

spust po vzporedni ferati

tudi tu gor so poroke

zasluženo 😁

5 stolpov

muzej na prostem

od tu se jih res vidi 5

naša četica koraka

Marmolada 3343m (8.8.)

Pa smo prišli do kraljevske ture. Ne samo naše tokratne odprave, višje v Dolomitih ne gre in že zato Marmolada velja za kraljico. Z veliko muko v hotelu pristanejo na zajtrk 15min prej. Začetek hoje za tako turo je vendarle že precej pozen. 7 se nas odpravi. Lažja skupina sledi samo do porušene koče Pian Faccione in si ogleda začetek ledenika. In seveda ne čaka našega povratka zvečer 😆

Prva primerjava iz pred 6 let se pokaže že s pogledom na jezero Fedaia. Precej manj ga je. Vodostaj je bistveno nižji. Naslednja primerjava je ledenik. Tudi tega je občutno manj. Še huje je potem s prečenjem ledenika pred vstopom v ferato. Takrat je bilo malo tečno, ker je bil led pod šodrom, ampak sva šla brez hujših težav čez kljub odsotnosti zimske opreme. Tokrat so dereze prišle v uporabo. "Potoki" čez ledenik so širši in tam seveda ni šodra, samo drseči led. Šoder ponekod drži kot "posuta cesta", drugje spet en korak naprej, 2 nazaj. Paziti je treba na robovih ledenika, krajna zev je ponekod precej široka in globoka. In potem še mučenje čez neutrjeno melišče do samega začetka plezalnega dela. Za nazaj smo šli drugače, kar je olajšalo zadeve...

Sam vstop v ferato je na novo nadelan...in bistveno težji. Medtem, ko je sicer ferata ocenjena z B/C, je začetnih 4-5m vsaj za celo stopnjo težjih. Previsno, skobe precej narazen, zajla pa daleč stran. Da jo dosežeš rabiš res dolge roke. Ali pa se vpenjaš v skobe in ne zajlo. Prebral sem že, da je ta del sedaj precej zoprn in s tem namenom vzel tudi 30m štrika. Še dobro, sicer ena naša članica, malo manjše rasti, ne bi prišla čez.

V nadaljevanju do vrha kakšnih presenečenj oz "dodatnih vložkov" ni več. Vse gre po planu. Ferata je pač dolga. Od samega vstopa pa do malo pred vrhom, kjer se konča, je okoli 450 višincev. To za skupino terja svoj čas. Tako za gor kot dol. Res smo do vrha potrebovali malo več, kot je predvidena časovnica. Okroglih 6ur. Ampak glede na vse vložke...še čisto ok. Na vrhu si vendarle vzamemo skoraj uro časa. Oskrbnika zavetišča nas opozorita na to, kar smo že opazili pri sestopajočih: ledenik je lažje prečiti po desni strani gledano od spodaj. Pa poveta še, da jih bo danes 5 prespalo gor. V angleščini z nemškim naglasom, italijasnko sploh nista govorila 😆

Ferata za dol zgleda hitrejša, a realno bistvene časovne razlike ni.Samo pol ure. Na zadnjem delu spet štrik. In ko si udeleženci snemajo pasove, grem že naprej, v ogled za iskanjem prehodov. Če nisi prišel tu gor, ni čisto samoumevno. Malo je treba "potipat". Naposled opazim zelo improvizirano napeljan štrik po kaminu. Ampak vseeno dobro da je, skale so od vode in ledenika zglajene, plezanje dol ne bi bilo najbolj prijetno. Samo še najlažji izstop iz pošodranega ledenika in sedaj so res vse težave za nami. Samo še...par kilometrov lahke potke.

Priznam, tokrat me je časovnica malo "nesla". Računal sem na 9-10ur, na koncu se je ura ustavila pri 10.30. Ampak glede na vse, kar se je dogajalo na turi je predvsem važno, da smo jo v celoti in varno izpeljali. Nazaj v hotelu pa naj je čakal tak sprejem, kot ga dobijo športniki po kakšni olimpijski medalji 😁 Spomin mi skoči na Grande Casse...le da je tokrat večja ekipa in več "navijačev" 😆

5/7 ekipe na štartu

jezero Fedaia s precej nizkim vodostajem

tudi ledenika je precej manj

ledenik pod ferato...6 let nazaj ni bilo jezera

grozeče skrivnostno zgledajo te "jame"...votline pod ledenikom

čim bolj po stabilni podlagi...kolikor se kaš da

višje zgleda bolj delikatno

ja, tu so že dereze na nogah

iz nekih drugih časov...ene 110 let nazaj

vstop v ferato je spremenjen. Previs se na sliki ne vidi dobro

izpostavljena a dobro zavarovana prečka

v škrbini na 2880m

po lojtrici gor

odrezana J stena Malega Vernela

vmes malo zmanjka ferate

pa spet izmenjaje lojtrice in ograje

ali pa kar kombinacija lojtrice in ograje

Tja gor. No, čisto malo naprej še od tam gor 😆

pogled proti Contrinu...dna doline se ne vidi

enkrat se bo samo odpeljalo...

Punta Rocca in žičnica

zavetišče na vrhu

it zam smo prišli...zadaj Gran Vernel, če bolj zadaj Rosengarten in Langkofel

pa še Piz Boe...lani za številne udeležence prvi tritisočak 😊

ekipa na vrhu

sestop

pogled na sedlo Ombreta z bivakom, zadaj V Ombreta (3011) in Sass Vernale (3058)

še pogled proti vrhu...

in spet neskončne lojtrice

Tu je menda živel Hans Seyfert. Čisto "logično kmečko" razmišljanje, če je ravno tu tabla, da se pot imenuje po njem 😅 V resnici je bila "Hans Seyfert Weg" prva ferata v teh koncih, nadelana že 1903.

polica pod spodmolom

improviziran spust čez sklalni skok...štik je bil že tu

omožičeno

na sliki morda ne zgleda najbolj varno...a je

tako ga pobira

še jezero z drzgega kota

čez vesoljsko pokrajino nekdanjega ledenika

Formin in jezero Fedaia (9.8.)

Naša odprava se počasi zaključuje. Še zadnja tura. Tokrat je za lažjo kot tudi za težjo skupino tehnično lahka. Razlikuje se samo v dolžini. Že ko sva prvič šla na Formin sem rekel, da ta pride na vrsto tudi za društvo. Najprej sem mislil kot jesensko...takrat so res čarobne barve. A tudi poletna varianta ne kaj dosti zaostaja po lepoti.

Na izhodišču je seveda gneča, tudi po poti, a samo do prvega razcepa. Večina jih gre očitno samo do koče in jezera, sama dolina Formin je kar znatno manj obljudena. Iz gozda se počasi vzpnemo v bolj skalnat svet, na levi pa ves čas opazujemo strme stene ostrih špic, ki jih bomo danes obkrožili. Proti jugu, že tik nad škrbino Formin (2462) se špice končajo z najvišjo Ambrizzolo (2715). Iz škrbine se usmerimo na vrh Formina (2657), oz kot je polno ime: Ponta Lastoi de Formin. To je danes edina razlika med težjo in lažjo skupino. Teh 200 višincev in 3km nemarkirane poti. In seveda čudoviti razgledi. Danes je vmes nekaj oblakov, ob polni jasnini se od tu vidi večino najvišjih dolomitskih vrhov.

Pri jezeru Fedaia smo ponovno obe skupini skupini skupaj. Čas za fotografiranje odsevov na jezeru 😆 Potem pa še dobro uro sestopa. Do 17 smo pri kombijih in samo še vožnja domov, ki poteka povsem tekoče.

Zadovoljni udeleženci so največja nagrada za vodnika in vzpodbuda za naprej. Aja, ja...plani za drugo leto so že v delu. Bo malo drugače. Celo več dni. Kaj več pa ne povem, dokler ni razpis zunaj 🤣