Kočna po JZ grebenu (20.9.2020)

september 26, 2020

Že enkrat v začetku poletja se pogovarjava z Boštjanom za to smer. Ampak stvar se je obrnila kot se je, poletje je šlo bolj ko ne mimo in prišel je zadnji "lep" vikend v izdihljajih poletja. Pravzaprav še dobro, septembrsko sonce je precej prijaznejše od npr julijskega. Pridruži se še Janez, kar je bila kar znatna dodana vrednost, saj je daleč najbolj izkušen od naše tokratne trojice.

Iz Suhadolnika začnemo pri rahlem mraku, seveda nismo prvi :) Pot gre najprej po makadamu, potem ga malo preseka in se spet nadaljuje po vlaki (oz bolj gozdni cesti), kjer se desno odcepi markirana pot za Kokrško sedlo. Še nekaj časa nadaljujemo po gozdni cesti, vmes srečamo še planinca, ki tu išče kot na Grintovec (ne bo šlo in ga usmerimo nazaj), na ostrem desnem ovinku pa naj bi zapustili gozdno cesto. Tu se začne zabaven del.

JZ greben naj bi bil orientacijsko precej bolj zahteven, kot samo plezanje - tu prevladuje I ali še to ne (strma hoja), le par detajlov je II. Kar se tiče same orientacije pa je potreben dober opis in še vedno kar nekaj smisla.

Gozdno cesto torej zapustimo po komaj vidni stezici, ki se celo rahlo spusti, nato pa pridemo pod steno, kjer je potrebno kar dolgo levo prečenje, do travnatega jezik, tu pa zagrizemo kolena. Sledi še več iskanj, oz bolje rečeno, odločitev, kateri prehod izbrati, ugibanja v stilu "kaj ja lahko za tem, kaj pa za onim drugim", dokler ne dosežemo sedelca, kjer zagledamo drugo stran. Nekaj čez 1800m, torej malo pod Malimi vratci, kjer se začne "tapravi" greben.

Ampak na tem delu, kot se je izkazalo, pravzaprav ne bi smeli biti. Smo šli preveč v levo. Ali pa mi mogli od tu naprej prečit desno, morda še malo dol. Kakorkoli, mi sli šli naprej, kjer je zgledalo, da so morda bile sledi. Pa sedaj malo dvomim...morda jih je "narisala" domišljija. Saj smo se znašli tudi v precej gostem rušju. A je zgledalo, da se ruševje zdaj zdaj končalo in tako nadaljujemo naprej proti grebenu na vrh, tik nad Malimi vratci.

Potrebnega je kakih 15m spusta. Na začetnem težjem delu najdem prečnico proti levi, tu ni bilo nobenih težav. A proti koncu zgleda malo težje. Znajdem se nad 4m skalnim skokom. Na glas razmišljam, da saj menda bo šlo kar tako, brez štrika. Počakam še Janeza, ki zamahne z roko "eh, več kot dvojkica že ni" in v par gibih je dol. Priznam, sam bi si morda še kakšno minuto ogledoval vse skupaj, preden bi se lotil zadeve. Od spodaj gor pa res ne zgleda nič posebnega..."ena navadna dvojkica".

Iz Malih vratc se potem začne greben, ki vsaj tu še ni greben, pač pa precej široka gmota. Vstopni del je najtežji (če seveda na bi začinili s tistim delom malo prej), a nič prehudega. Je pa teren tak, ko - če ta možnost obstaja, raje ne sestopaš po istem. Na začetku je skala še dobra, kopet pa postane tisti tipična za Kočno, ko nikoli ne veš, kdaj ti bo kaj ostalo v roki. Sicer pa tu naprej ni ne tehnično, ne orientacijske več ni zahtevnega. Še malo in smo Na križu (2475m) z lepim razgledom na Kokrško in Jezersko kočno. Malica - jaz sem imel kar rižoto z včeraj nabranimi jurčki, in pir ter debata o sestopu in možnosti obiska ostalih Kočen. Jezerska hitro odpade, počasi tudi Kokrška in končna odločitev, da si sestop začinimo po stari lovski poti, ki pride do bivaka.

Potka, ki se na momente kar daleč vidi, že naslednji trenutek pa se povsem izgubi. Spuščanje in prečenja strmih travnatih pobočij (v mokrem tu nikar), iskanje stopov grabljenje šopov trave. Še zadnji zahteven del je iskanje stare lovske zajle čez skalnat skok. in potem po razredčenem gozdu s "podrastjem" suhih vej na gozdno cesto in krog je zaključen.

Nekaj brezpotij sem že prehodil, a to je bilo orientacijsko eno najzahtevnejših. V strmem gozdnatem terenu pač ne vidiš daleč naprej. Da pa to tudi nek dodaten čar in zavedanje, da je potrebno imeti nekaj časa na rezervi :)