Kako hitro lahko slaba priprava na turo (oz iskreno - nikakršna) pripelje v čudne okoliščine...in kako lahko izkušnje in hladna glava stvari na koncu vendarle pripeljejo stvari v pravo smer. Na koncu poceni šola in kar dobra izkušnja...
Spet je delovna sobota odnesla kakšno daljšo turo...a v resnici je bilo vreme zelo prijazno. Še zjutraj je deževalo, tako da šiht ni naredil tako velike "škode". Seveda se s prijaznostjo vremena ne bojo strinjali tisti, ki so imeli cel vikend fraj :)
Iz Lj je za "prave hribe" še najbližja varianta nekam proti Kamniški Bistrici in potem gor. Razmišljal sem o Planjavi čez Repov kot...pa se na koncu odločil, da je dan morda že rahlo prekratek. Pa tudi, čeprav je pot zelo lepa, sem tu nedolgo nazaj večkrat hodil. Tega, kar še nisem prehodil, je v teh koncih res ostalo bore malo. Naposled mi pade na pamet Staničev vrh (1805m).
Približno sem vedel, kjer gre pot. Nisem pa tokrat "obnovil" in iz tega približno v Repovem kotu že prehitro zavijem desno. No, potem mi le kapne, da tu ne bo šlo, saj gre preveč proti Decu. Aja točno...malo višje se odcepi, nad tolmunčki.
Tu pa gre že hitro po odcepu precej strmo gor. Po razbiti in pošodrani hudourniški grapi do sedla, kjer pridemo na greben. Po grapi je tam pa tam kakšen možic, pa tudi potka je vidna. Greben je najprej širok, potem se na nekaj mestih zoži. Na 2 bolj izpostavljenih mestih se lahko tudi izognemo bolj ošiljenemu delu grebena, kar sem storil pri sestopu, za gor pač ne :)
Višje ko sem, bolj sem v megli in slabša je vidljivost. Kmalu izgine tudi Kamniški dec za mano (ki...pravzaprav to ni), naprej pa je vidljivost vedno slabša. Na enem delu, kakih 30m pod vrhom se najprej pokaže na videz nerešljiva uganka. Pot se konča pred prepadom oz precej navpično steno. Tu nekaj ne štima... In res ne, potrebno je bilo bolj v desno, pa je stvar v trenutku dokaj enostavna.
Z vrha je bil slab razgled. Nadaljevanje Zeleniških špic je bilo zavito v megli, enako tudi proti Brani in Planjavi. Rahlo je bilo odprto le proti J. No, počasi a vztrajno se je sicer vedno bolj odpiralo. Tudi Staničev vrh se je prikazal cel, šele ko sem sestopil z njega. Nisem pa bil sam, ves čas so nekje v daljavi, na trenutke se je zdelo tudi precej blizu, odmevali glasovi. A srečal nisem nikogar.
Ko sestopim do sedla pa ne prešine misel, da ne bi šel po isti dol...pač pa potegnem po grebenu do Kamniškega deca. Saj niti ni tako daleč, pravzaprav kar blizu. Potem pa z deca dol po znani poti. Nenazadnje je bilo v tisto smer tudi rušje nekaj požagano. Vidni sta bili 2 poti, ena verjetno proti Petkovim njivam, druga po grebenu, ki pa se je nato spustila niže...in tudi enkrat izginila. Odločile sem se, da se z izgubljeno potjo ne bom obremenjeval, pač pa bom šel kar po grebenu. Skozi gosto rušje...ki pa vendarle ni tisto čisto neprehodno. Saj je blizu... In borba z rušjem je bila kar trda. Dokler se na grebenu vendarle ne pojavi slabo vidna stezica, zelo verjetno antropogenega izvora. Zmaga! Vsaj tako se je zdelo... Do vrha je bilo samo še par korakov in malo lahkega plezanja po sicer razbitem terenu in "živih" skalah. Tista zla slutnja "le zakaj tu nihče ne hodi" je bila že skoraj pozabljena. Potem pa...hja...kar neprijetno "razsvetljenje". Seveda ni bil to Kamniški dec, pač pa tista vmesna kota. 1663 oz 1683m (odvisno od zemljevida). Nadaljevanje po grebenu pa povsem nemogoče. Ozek in oster kot britev, pa še vsak oprimek lahko ostane v roki.
Torej grem nazaj po prej omenjeni potki do mesta, ki je zgledalo kot potencialna možnost za sestop. In z nekaj domišljije bi lahko tu dol že šle kakšne človeške stopinje. Ja...domišljija je morala biti bujna. Res se spustim po zoprni pošodrani grapi dobrih 100m, in ko je že kazalo, da se bo lepo izšlo, pride navpičen skok, cca 5m. Ja nič, nazaj gor. Noč pa je že trka na vrata. Vmes razmišljam v vsebini ruzaka...2 dolgi rokavi, še kakšen liter vode, nekaj hrane, palerina... Za preživet noč je. Vendarle precej bolj varno, kot iskanje prehodov v temi po pošodranih grapah z velikim naklonom...
Še zadnji realen poskus je bil, da se prebijem skozi rušje do sedelca pod Staničem. Navsezadnje so bile tu sledi neke stezice. Pa še kakšen možic vmes. Vse to se ponovno izgubi, precej je že temno. Tako da nič več ne iščem, ne stezice, ne možicev, ne kakšnih drugih prehodov...pač pa bolj ko ne samo "azimut" proti sedelcu. Cca 300m zračne linije je še pred mano - gostega rušja, višjega od mene. In grem. Vsake toliko za orientacijo probam dvignit glavo nad gosto zelenje. Še 200m, še 150, še 120, rušje pa vedno gostejše. In končno pridem do kuclja, ki sem ga imel za orientacijsko točko. Aja, zdaj pa še na drugo stran do sedelca. Še kakih 100-150m rušja. In potem se končno med rušjem pokaže stezica. Tista, ki sem jo prej v nasprotno smer malo igrnoriral, ker sem šel raje po grebenu. Zdaj pa sem res že blizu sedelca, samo še en krajši vzpon.
Dan se je res že močno skrajšal, malo pred osmo je popolna tema. Na glavo si dam čelado in čelko in sestopim v dolino, po vstopni grapi v Železniške špice. Zahtevno brezpotje, za katerega se mi je v tistem trenutku zazdelo...kot da sem v samem centru civilizacije...
 |
| na napačnem odcepu |
 |
| Repov kot |
 |
| tolmunčki |
 |
| na pravem odcepu :) |
 |
| tu gor |
 |
| zatrep Repovega kota |
 |
| pogled navzdol na prehojeno grapo |
 |
| bolj ko ne odcvetele |
 |
| naprej po grebenu |
 |
| tu čez sem se skobacal. Za nazaj po obvoz desno |
 |
| za primer abzajla |
 |
| nadaljevanje Zeleniških špic...če gledaš s srcem ;) |
 |
| sestop, če bi šel naprej |
 |
| malo se odpira |
 |
| Repov kot |
 |
| sestop nazaj |
 |
| Staničev vrh se je pokazal, ko sem že dol |
 |
| Kamniški dec...ki v resnici to ni |
 |
| podor pod Rzenikom |
 |
| tu naprej ne gre več po grebenu |
 |
| ena od grap |
 |
| razjasnilo se je šele tik pred nočjo |
Komentarji
Objavite komentar