Grintovec (24.12.2021)

december 30, 2021

Na današnji petek je sobota...zame prosta :) Prespim budilko in se zbudim ob 7, ob uri, na katero je sicer naravnan moj bioritem. Kraljevski zajtrk in še nič nisem imel pripravljeno. To me je na koncu še "drago" stalo. Pač...prikrajšan sem bil za vse lepe razglede :/

Ob pozni uri je bilo v Kamniški bistrici seveda že nekaj vozil. Probam, do kam gre. Čisto do Konca verjetno ne...morda vsaj do razcepa za Konec in Jermanco. Morda vsaj do Kurje doline... Nič ne bo, cesta je povsem ledena in malo pred Kurjo dolino fizika odpove - sila lepenja gum ne premaguje več gravitacije. Rikverc nazaj dol. Pa je šlo še nekaj časa...

Proti Kokrškemu sedlu je gaz. Ne se spraševat, kdaj se bo pokazala klopca, saj je na tem mestu potegnjena bolj direktno. Nad cca 1400m pa postaja sneg vse trši, gazi pa več ni - sledi predhodnikov so. Trdi zimski gojzarji nekaj časa še režejo v sneg, a počasi je se vendarle potrebno zimsko opremit. Na zadnji strmini proti sedlu zagledam planinca, ki že sestopa. Vmes pogočje prečka čreda gamsov...ki spusti pravi plaz..."enakomernih delcev, ki so močno kontrastni na snežno podlago".

Na sedlu začne veter. Pogled proti vrhu pa razkrije zametke nastajajočih oblakov. In tu se začne "pokora" zaradi prespane ure. Zdaj bi bil ravno na vrhu z lepimi razgledi. Naslednji 2 uri (ja, dejansko je bilo sedlo šele na pol kljub že skoraj 2/3 premagane višine) se je marsikaj spremenilo. Oblaki se na vse strani vedno bolj gostijo. Spet so prišli malo prej, kot so kazale simulacije. Seveda se na te zadeve ni za zanašat 100%, do minute. A zdaj kar je, je. Pri vstopu na Streho začne tudi vidljivost drastično padat, veter pa vse močnejši. Difuzna svetloba, zarošeni sončni špegli, na katerih kondenz celo zmrzne in vidljivost je že tako slaba, da skoraj izgubim občutek za naklon. Vzamem špegle dol, za trenutek je še slabše, a oko se počasi navadi. Sprašujem se o smislu nadaljevanja. Pogledam višino - 2300m. Hm...bom še stisnil, še slabe pol urce. Slabe...hm...hitrost napredovanja je zdaj manjša. Bo kar dobre. Pa še predira se vedno pogosteje. Tudi dobre pol ure ni bilo dovolj. Že bolj proti uri...malo zaokroženo. Z vsakim korakom si rečem "še 2 pa obrnem". A po vsakih novih 2 nadaljujem? Zakaj že? Ne vem...morda za to, ker lahko. Sunki vetra me na trenutke povsem ustavijo, v naslednjem trenutku pa to izkoristim in me prestavi korak višje skoraj brez porabljenega enega samega joula lastne energije. Če se ne bi prediralo, bi skoraj lahko jadral ;) Vidljivost se malo izboljša, veter pa samo krepi. Že kar lepo čez 100 km/h bi rekel.

Na vrhu celo mala nagrada. Za trenutek se dvignem nad meglice. Kalški greben je skoraj surrealna oblačna gmota, v druge strani razgled ni. Ustavljam se ne, niti slikam ne. Še tako bolj slabo čutim prste, kaj šele da bi zdaj vlekel ven telefon. Od daleč verjetno zgledam kot nek sneženi mož. Zaledenele trepalnice, črne rokavice pa zaradi ivja skoraj bele. Še rokavi niso zaledenli samo v komolcih.

Sestop je precej hitrejši. No...vseeno je potrebno nekaj previdnosti. Še posebej v delu z izjemno slabo vidljivostjo, na cca 2200-2300m. Pa tudi pri višji hitrosti sestopa se je površina večkrat predrla. Kar zoprna zadeva...ne samo zoprna...tudi nevarna za kakšno poškodbo.

Na začetku strehe precenečen zagledam vzpenjajočega se planinca. "A še kaka ura do vrha?" Malo pomislim..."verjetno bo več". Jaz sem od tu potreboval kako 1h15...morda še več. Pa nisem počasnejše sorte. Ura pa je 14.30. "Bom verjetno prespal v zimski sobi" še pove. Meni se sicer zdi bolj problematičen sestop z vrha. V megli in temi je orientacija tu kočljiva. A strašiti/pametovati nisem želel, morda je bolj izkušen od mene. Vsaj zgledalo je, da ve kaj dela.

Pod sedlom pridem ven iz vetra in megle in dokončno se povsem "odtajam". Na mestih, kjer se malo predira in lahko zarijem pete v sneg skoraj stečem oz odskakljam navzdol. Kjer je površina bolj trda, pa se hitro čuti, da noge v tem trenutku niso več 100%. Morda ima kaj s tem kar dolga tura za te razmere...morda tudi to, da od zajtrka naprej, razen par požirkov vode, nisem dal nič v usta ;) V vetru mi nekako ni bilo za se ustavljat. Nekaj malega pojem šele v avtu. Izstradal zaradi tega ne bom, sedaj tako ali tako sledi 2 dni prenažiranja.

Del sestopa opravim po grapi desno (pri sestopu levo) od poti. Hitro po sneženju grejo tu dol plazovi in površina je "speglana" in trda. Dol gre hitro. Tudi nisem prvi, ki se je odločil za ta sestop, vidne stopinje so obrnjene proti dol. Morda tudi za gor ne bi bila tako slaba.

Ko spodaj pomislim...ob poznem vstajanju, parkiranju spodaj, skoraj najkrajšem dnevu...se je še dobro izšlo, da sem še pri dnevni svetlobi v dolini. Ob skoraj 2000 višincih in na (ne tako redke) trenutke prediranju snega. Slabih 7ur. Kot že rečeno - brez pavz. Včasih je morda še bolje tako ;)