Tolsti vrh in kako enostavno dobiti ozebline (4.12.2021)

 V hribih je zapadel "pravi" sneg. Tisti, ki bo zares ostal, ne samo posamezne zaplate. No...saj je padel že nekaj časa. Ampak zdaj se je še "naredilo vreme". Visokogorje je zaradi plazov še vedno rizično. Ampak zdaj tudi kje nižje ne bo problem najti zimsko turo. "Še kdo v soboto za eno zimsko? Nekam, kjer je varno...npr Kriška in Tolsti vrh?" napišem na našo hribovsko skupino. Javi se samo Vesna.

Glede varnosti ob plazovni trojki je Tolsti vrh čez Ježo rahlo kočljiv. Pot, ki se tam počasi vzpenja preči 2 čistini, kjer plazi. Če je že splazilo...še ni čisto 100%, ampak...oceniš razmere. Če še ni splazilo...bolje obrnit. Tokrat je že splazilo...a ko pogledam nazaj pri drugi čistini kar na glas razmišljam "dobro, da ne bo potrebno popoldne tu nazaj..." Ups...

Bila je res prava zimska tura s pravim gaženjem. Že takoj iz gozda, kjer se pot razcepi za Kriško in Tolsti, je bila sem samo slabo vidna gaz. Ko pa se pot strmo dvigne iz kolovoza/vlake, pa se je začelo zares. Že takoj gaženje do kolen. Po drugi čistini, kjer sem za hec delal snežni prerez, ga je bilo slabih 70cm. Višje proti vrhu pa že meter ali še kaj čez. Prediralo pa se je do dna, čeprav sta bili 2 plasti. Predelan pač še ni bil. 

Tu ponovno odkrijem tisto že pozabljeno tehniko gaženja po kolenih in vseh štirih. Hja...če je kar strm klanec in se ti predira do riti že reees težko napreduješ. Če se nagneš naprej in greš na kolena...pa cela golen nosi težo in ne gre tako globoko. Seveda samo za par ključnih korakov, celo pot pač tako ne gre :) 

In ravno to globoko gaženje me spomni, da so moje gamaše že zdavnaj amortizirane in že precej neuporabne. Vsaj v takih razmerah. Zato se mi je tudi v levem gojzarju nabiral sneg. Najprej sem še poskušal čistiti, potem sem že kar obupal. V nekem trenutku je nastalo par majhnih ledenih kock, ki so tiščale okoli pete. Se bojo že stalile... In so tudi se. Noga pa je že skoraj plavala. Precej jasno mi je bilo, da to ni najbolj pametna zadeva pozimi. A ko hodiš, gre. Ko pa kakih 30-40m pod vrhom narediva kratko pavzo za okrepčilo in se je noga malo shladila...pa ni bilo več fajn. 

Vesna predlaga, da mogoče niti ne bi vztrajala do vrha. Navsezadnje že 4 ure gaziva. Sem tudi sam že razmišljal o tem. Tista čistina, kjer "bo še kaj plazilo" se mi je še motala po mislih...ampak verjetno bo najbolje čim prej dol. Sploh, ker sploh ni nujno, da je od Kriške potegnjena gaz (in tudi ni bila, sem potem zvedel). 

Cel čas sestopa sem poskušal migati s prsti na nogi. Saj je nekako šlo. Toliko, da sem jih vsaj malo čutil. Težava se je pojavila drugje, tam, kjer niti ne bi prej pričakoval - na peti! Oz malo nad peto. Ampak ja, nekako logično, tu so se talile "ledene kocke". In ta del niti ni toliko gibljiv, da bi lahko vmes opazil kaj nenavadnega. Šele ko sem doma prišel iz pod tuša sem se zavedal, da je v resnici prišlo do ozebline. Sicer blaga oblika, a vendar. Dela nad peto očitno še nekaj časa ne bom povsem normalno čutil. 

Aja, količina vode v gojzarju tudi ni bila ravno zanemarljiva. Že takoj, ko sem ga sezul, sem povsem namočeno nogavico ožel kot cunjo. Ko sem doma pobral ven še vložke in ga obrnil kar nisem mogel verjeti...ven je steklo še skoraj deci vode! Torej - gamaše, take funkcionalne, so izjemno pomemben del zimske opreme.