Nič hudega, če ni še nihče slišal za Modrasovo na Nanos. Kako tudi bi, saj tudi "uradno" ne obstaja oz zelo verjetno ni zabeležena v nobeni planinski literaturi. Do zdaj😅 Od kje sploh ime? Za to se bo potrebno vrniti kakšno leto nazaj, ko je imel Marko tu "bližnje srečanje" z modrasom. To je potem to. Ampak konec dober - vse dobro. 🙂
Bodi dovolj heca (čeprav ni samo hec). Gre za ZZ brezpotje. Greben, ki se dvigne naravnost od vetrnic na vrh Pleše. Tisti oster rob, ki na daleč Nanosu daje tako značilno obliko. V zadnjih mesecih so tu celo zrasli možici. Pa še par čisto novih svedrovcev v skalah. V času, ko smer še ni nosila imena po "sikajočem domačinu" ni bilo ne o enem, ne drugem ne duha ne sluha. Aja...par starih klinov je pa res že bilo...
O samo orientaciji na poti kaj dosti ne bom pisal. Bolj je v stilu "greš, kjer ti paše". Obstaja več lažjih in težjih prehodov. Tam kjer so svedrovci je precej navpična skala, mi smo šli v glavnem po dvojki, morda bi na enem delu lahko zadišalo po trojki. Tam obstaja tudi lažji obvod. Kot še za katere druge bolj začinjene dele. Predvsem veliko veselja prinese dobra, kompaktna skala. Take v visokogorju praktično ni.
Na vrhu malo posedimo pred zaprto kočo in sestop po Janezovi. Na koncu čisto lepo izkoriščeno popoldne, nič se ne obremenjujem več s "predobrim" vremenom, ki je odneslo neke precej bolj ambiciozne načrte za ta vikend...
 |
| prečenje iz poti po melišču proti modrasovi |
 |
| novi svedrovci |
 |
| gor po grebenu |
 |
| tu gor je najtežji del |
 |
| možic |
 |
| razgledi so ves čas |
 |
| ravno tu se je ustavil |
Komentarji
Objavite komentar