Vajnež - Struška (11.4.2024)

april 11, 2024

Po mejnem grebenu že mora biti pot. Ali vsaj kakšen ostanek poti. Še iz časov, ko so tam graničarji barvali konfine😆 In tudi res pot je. No, v celoti vsaj za en del grebena ne morem potrdit. Je zoprno snežišče prekrižalo načrt. Tako, da se bo potrebno še kdaj vrnit...

Štartam v Javorniškem Rovtu. "Pri Žagi". Verjetno je nekoč tu res stala žaga. Nekaj časa po gozdni vlaki, nato nekako po občutku (zgledalo je, da sledi neke steze so) na greben Boncle. Mala Boncla (1131) je že kar na začetku grebena in ima vpisno knjigo. Velika (1241) pa nič od tega, vrh je zelo neizrazit in če ne bi bil označen na zemljevidu, sploh ne bi šel za tem, da je tam nekaj poimenovanega.

Nadaljevanje spet po grebenu, tokrat manj izrazitem, ki gre pravokotno na prejšnjega. V nadaljevanju se razširi in izgine, nad njim vodi gozdna cesta, ki pripelje do planine Stamare. Od tu naprej je proti Hrašenski planini in Vajnežu (2104) "markirana" pot. Ne s klasičnimi, Knafeljčevimi markacijami, pač pa rumene pike.

Nad Hrašensko planino je prvo snežišče. Seveda moker sneg. Je pa zjutraj še vedno dokaj kompakten. Na pobočju Vajneža je snežišč še več, a je vse možno obhodit. No, včasih je pač potrebno zagrist direktno v strm breg. Na Vajnežu malo vleče. Hm...kdaj pa tu ne piha😅

Od Malega vrha (2017) naprej po grebenu še nisem hodil. In ravno malo od tu naprej, ko se greben zniža in zavije naravnost proti S, je najzanimivejši del. Tu pride plezalni del. In potka je. Celo kakšno zajlo so napeljali...nemara prav graničarji. A že kmalu se začne plan malo rušit. Eno zelo zoprno snežišče je na poti, spodaj pa zelo strmo, skoraj prepadno, oprijem pa zgleda izjemno slab. Že v štartu sem se odločil, da ne nosim polne zimske opreme. Ker je skoraj vse kopno. Skoraj... Nekaj časa se še spogledujem s snežiščem, a naposled slavim zmago nad egom😅Saj bi lahko vedel, da je brez zimske opreme zdaj izredno optimistično gledanje. Skoraj naivno. Nič...bo pač treba prit še enkrat. Aja, tudi z zimsko opremo ne bi bilo nič kaj prijetno. Pač tak čas je...večinoma kopno, vmes pa gnila snežišča...ne veš točno, koliko drži...

Torej se obrnem, nekaj časa po isti nato pa dol proti markirani. Tudi ta je zasnežena. Na sploh celo področje tu okoli. In kljub temu, da je parkrat kar malo bolj izpostavljeno, nimam občutka, da bi bilo nevarno. Sneg se predira, oporo pa še vseeno daje. Hm...kaj pa če...je bil tam gor tudi tak sneg? Raje ne razmišljam o tem...pa nazaj tudi ne grem probat 😅

Pred planino Seča grem spet na greben, spust do sedla, nato pa strmo navzgor. Že n-tič danes grizenje kolen. A samo do predvrha, tisti razvlečen klanec do Velikega vrha (1944) Struške je precej bolj položen.

Na Struški šele prva dolga pavza danes. Prijetno toplo je na soncu, le razgledi niso tisti najbolj čisti. Na severnem pobočju, kjer sestopam, so pričakovano še obsežna snežišča. Tam nekje do dobrih 1700m sežejo. Do širše planote, ki se v nadaljevanju ponovno zoži v ožji lep grebenček. Na koncu grebenčka zgleda da gre slabo vidna potka levo dol, meja pa desno...a malo dvomim, če je tam vmes v strmem rušnatem terenu sploh postavljen kakšen konfin. Verjetno je naslednji šele proti sedlu Kočna. Kakorkoli že, tu dosežem najbolj severno točko današnje ture in se začnem obračat proti avtu. Ne po poti, bolj po navdihu. Za nosom in glede na relief. No ja, bolj nizko ko sem, bolj očitne postajajo vlake, gozdne ceste in za konec še prava cesta.

Kot že večkrat v zadnjih dneh, je bil prvotni plan ture povsem drugačen, a na koncu lahko rečem vrhunsko izkoriščen dan dopusta. Veliko raziskovanja, veliko prvič prehojenih poti in brezpotij in cel dan nikogar srečal.