Dolomiti Puez-Odle (avgust 2025)

"Proti koncu avgusta gremo še za par dni v bolj resne hribe". Prva ideja je bila sicer nekaj podobnega kot lani, pa se potem stvari niso čisto izšle in so bili Dolomiti"nadomestna lokacija". "Puez-Odle, tam še nisva bila" pravi Valentina. Res teh še "nedotaknjenih" področij v Dolomitih ni več prav veliko...od letos naprej tako samo še manj 😆

Vreme je bilo tako tako...na koncu skrajšamo na samo 3 dni. Sreda in četrtek vremensko tam res nista bila ugodna...še dobro, da je bilo pri nas takrat malo bolje. Tako da štartamo v petek zjutraj. Nekaj izkušenj iz teh koncev že imam in tako je predvidevanje, da bo v dopoldanskih urah po 2 dneh slabega vremena v kampu še več kot dovolj prostora povsem pravilno😁 Treba je vendarle povedati, da je v Colfoscu samo en kamp in tudi v bližnji okolici ni nobenega. Pri 3 osebah pa spanje v avtu nekako ne pride v poštev... Da so bili v preteklih dneh res konkretni nalivi pričajo tudi močno razmočena tla. No, vsaj klini od šotora grejo lažje noter, če tudi smo brez kladiva 😆

petek 22.8. Gran Cir 2592m

Danes gremo eno krajšo. Sassongher ali Gran Cir. Prvega lahko kar peš direkt iz kampa...ampak je malo daljša tura in nekako...ni volje. Priznam da tudi sam mogoče malo bolj navijam za Gran Cir, na katerem nenazadnje še nisem bil. Slednja je res čisto kratka...in nemara bi šli potem še plezat. Do Kamnitega mesta. Še ena na novo odkrita uporabna stvar Tabaccovih zemljevidov je, da imajo vrisana plezališča 😁

Torej se odpeljemo do prelaza Gardena. Pa s prelaza nazaj dol...150 višincev dol. Gor je vse polno. Pa tudi še precej nižje je "za cesto" vse polno. Si pač malo podaljšamo turo. Čez slikovite zelene travnike, mimo žičnice, ki pelje do "influencerske" Jimmyjeve koče. Po odcepu za Grand Cir se število ljudi močno zmanjša. A še vedno grejo naprej tudi taki, ki ne zgledajo ravno suvereni v zahtevnejšem terenu. Roko na srce, pot na vrh sicer ni hudo zahtevna. Ferata je klasificirana kot A/B. Na začetnem delu zajle je skala po kateri stopamo res močno spolirana. Naprej pa bi šel izkušen gornik lahko z rokami v žepu.

Kljub svoji relativno skromni višini ponuja Gran Cir izjemne razglede. Pa še nebo se je odprlo. Dopoldne je bilo še precej oblačno, zdaj pa skoraj povsem jasno. Še dolgo bi se dalo ostat gor...ampak rekli smo, da so še neki plani... Torej kar hiter sestop čez sedlo in po najkrajši dol, tako da na koncu še pride krožna 😁

Prestavimo se pod sedlo Sella, od koder je par minut do Kamnitega mesta (Steierne Stadt/Citta dei Sassi). Tu skozi sva že hodila, spomnim se, da so plezali po zanimivih balvanih. Smeri je res veliko, saj imajo veliki balvani, visoki tudi po 15m napeljane smeri v več licih. Ni jih pa tako veliko lahkih 😅 No...v primerjavi z večino naših plezališč je še vedno kar precej izbire. Gremo torej na balvan B, kjer so 4ke in 5ke. Na papirju lahko. Ehm...že 4a se mi zdi težja, kot katerakoli 4 do sedaj, 4b je pa sploh zanimiva. No, Majin star vodniček pravi 4b...Markotov novejši čez 2 dni pokaže 5a 😆 Kakorkoli, 2 vrha sta za danes dovolj, tako ali tako se že večeri. In večerjo v kampu kuhamo že v trdni temi, ju3 pa ponovno zgodnje vstajanje...

Pogled iz kampa

Žicnica in Jimmyjeva koča

Približno tja gor

Proti škrbini

Prve zajle

Srečevanje..."manj veščih"

Zadaj skupina Sella in sedlo Gardena

Prihod na vrh. Zadaj mali Cir in Langerkofel

Zadaj levo Fermede, takoj desno od njih Sas Rigais

Sella

In spodaj prelaz Gardena

Tja gor...ehm...ok...enkrat drugič 😅

Na papirju čisto lahka...v resnici bolj "zanimiva" kot pravi ocena

sobota 23.8. Sas Rigais 3025m

Ob 5 imam budilko. Z Markotom sva zmenjena, da se slišimo malo po 5. Z Mojco sta prespala v bližini Colfosca v avtu. No, ob 5 je še trdna tema in prestavim uro za 15min. Takrat pa ravno začne rosit 🙈 "Ene 45min zamika?" "Ja, tudi mi2 glihkar vstala, še malo rabiva" dobim v odgovor. In tako je res že blizu 6 preden začnem cvret jajca ja zajtrk. In že 7 da se končno spravimo iz kampa 😅

Čez par minut se naložimo v en avto in proti Kristini v dolini Gardena. Col Raiser na cca 1550m je parkirišče za Sas Rigais. Kot tudi za sosednjo, veliko bolj turistično Secedo. In je malo pred 8 še precej prazno. Logično, žičnica še ne vozi. In Sas Rigais ni ravno zelo obiskan vrh, Seceda pa še manj - vsaj kar se tiče planincev. Turisti pa logično - ne grejo peš 😅

Prvi del poti, do koče Ncisles (2037) je zmeren vzpon. To "čudno" ime je seveda Ladinsko. Nemško in italijansko ime imata povsem drug pomen: Regensburgerhutte in Rifugio Verona 😆

Že malo pred kočo se odprejo pogledi na mogočne Fermede: strme ošiljene špice, morda še najbolj podobne 3 Cimam. Špice, ki jih poznajo vsi, ki so kdaj videli sliko Secede, a verjetno niti ne vejo imena, saj na sliki piše Seceda...ki pa je dejansko "brezvezen travnik"😅 Vzhodno od Fermed kraljuje Sas Rigais, edini vrh v tem delu, na katerega vodi označena in zavarovana pot. Slednji se vsaj za zdaj še skriva v oblakih. Kot pravzaprav večino dneva.

Do vznožja grebena se pot še zložno vzpenja. Do razcepa. Na vrh vodita 2 poti, vzhodna in zahodna. Pravzaprav 3, zahodna se razcepi v 2 kraka. Mi gremo gor po V in dol po Z. Menda je tako boljša varianta. Ne spomnim se, kje sem že to prebral, čisto možno, da pri Mašeri. Se pa se predlogom vsekakor strinjam.

Za začetek, do škrbine Salieres (2696) po melišču. Je par dobro uhojeno in torej ne tako zelooo zoprno. Naprej je ferata. Ne še čisto takoj, malo je še poplezavanja po skalah. Ferata je težavnosti B, torej tehnično dokaj primerljivo s Hanzovo potjo na Mojstrovko. Nič kaj takega za izkušenega gornika. In dejansko se da večino časa plezat po skalah, brez vlečenja za zajlo. Izjema je mesto, kjer je potrebno kakih 10m navpično splezat po lojtrici. No, klinih in skobah nabitih v steno. In morda še na "preskok čez globel".

Tu gori je večino časa oblačno, rahlo vetrovno in torej ne pretirano vroče. Vseeno pridem v kratkih rokavih do vrha in si šele tam oblečem dolge. Začuda celo nisem edini pri tem. Še več, eni še na vrhu vztrajajo v kratkih 😆

Spričo vremena in ne najbolj dih jemajočih razgledov kar hitro sestopimo. Celo čisto malo sodre nas ujame na vrhu, a hitro poneha. Pot za dol je v zgornjem delu "sveže pozajlana", saj se zajla še sveti 😆 Na razcepu izberemo spodnjo pot, še malo spusta po utrjeni potki čez melišče in na travi, pod vznožjem Fermed si privoščimo daljšo pavzo. Hitro po postanemo zanimivi za "lokalce" (čredo krav). Le te so vedno bližje, naposled začnejo še ovohavati ruzake. Razumem, tudi oni bi si rade postregle še s čem drugim, kot samo travo...😅

Nadaljujemo proti Secedi. Prvi del še po neoznačeni potki, a že kaj kmalu postaja infrastruktura vse bolj turistična. Pravzaprav prilagojena res masovnemu turizmu. Če sem o jezeru Sorapiš nekoč mislil, da je to ena bolj "turističnih" točk v Dolomitih, pa je potrebno priznat, da se je do tam potrebno vsaj malo potrudit. Sploh če je pot mokra, veliko turistov obne, ker poti niso kos. Za Secedo tega "problema" ni. Tu pripelje žičnica do vrha. In res gre tu v veliki večini za turiste, planincev je zelo zelo malo. Ok, spomnim se dvojice iz Sas Rigaisa, zgleda dela podoben krog kot mi😆 Sicer pa tlakovane potke, ob njih cel čas ograja, za njimi pa skrbno pokošena in negovana trava. Kot na golf igriščih. Celo na 2400m jo zalivajo, da je lepša in bolj zelena! Ogromno je koč, ampak težko govorimo o planinskih kočah...bolj gostilnah. Katerih delovni čas je vezan na delovni čas žičnice. Ko sledna preneha vozit, se gostilne zaprejo. Nič več piva ali kave...sam si kriv, če si planinec in si tu peš 😅

Ampak pravzaprav je takrat tu šele zares lepo - ko žičnica preneha vozit. Seceda popolnoma izumre. Samo gostilničarji se še s terenci vozijo v dolino, sicer pa nikjer žive duše. Pa že prej, preden je žičnica ugasnila, smo imeli srečo. Z vremenom. Kot rečeno, ni bilo perfektno sončno, celo ena ploha nas je vmes dobila. Verjetno dovolj, da je odvrnilo večino turistov in neke hude gneče ni bilo. 😆

Sestopamo med številnimi kočami in planinami. Planine bi pravzaprav težko rekli, tu, v turističniem delu ni krav. Verjetno ker smrdijo in bi odganjale turiste. Se pa okoli koč ponekod pasejo druge živali...zajčki, pritlikave koze, celo pavi...ja, to verjento bolj privabi turiste. 😅

Še eno prijetno presenečenje je bilo pri parkrirnini. Hja, verjetno zaradi neskončnega odiranja pri nas na vsakem koraku počasi že izgubljamo občutek, kaj je to normalno... Večinoma se v Dolomitih še vedno parkira brezplačno. Ok, tu, na res ekstremno turistični lokaciji pa je bilo...7€ za 12 ur. Na asfaltiranem, varovanem parkirišču z urejenimi in dišečimi WCji. Potem pa se "naši" razbolniki, ki dobesedno terorizirajo planince, izgovarjajo na tujino...😡

"močn zajtrk" za dolgo turo

in po zajtrku še sadje 😀

koča Ncisles

pogled iz pred koče proti Langerkoflu

Fermede in Sas Rigais

pogled nazaj proti koči

erozija dela svoje

v melišče

škrbina Salieres

na ferati

najbolj strm del, po klinih in skobah

ve in ferate...

samo še ena zajla

dober tek :)

sestop

pogled na Fermede in Secedo

razgiban teren

že znan pogled

pot čez melišče je dobro utrjena

spet dobro vidna erozij

fermede

piknik ;)

seveda so ga zavohale tudi krave

mika jih vsebina ruzakov...

tja naprej

pogled nazaj

zanimivi balvani

gams nakladalka - za Aleša ;)

potke urejene za masovni turizem

številne koče in planine

s tem so menda hoteli pobirat mitnino...pa jim država ni ravno držala štange, kot to postaja praksa pri nas

motiv z razglednic...Sas Rigais rahlo v oblakih

zalivanje trave na 2400m

in gradnja ogromnega objekta na 2300m

maček za šankom

ena od številnih "koč" na Secedi

za turiste, ki pridejo na plažo se seveda spodobijo ležalniki...

če se je začelo s hrano naj se pa tako še zaključi ;)

nedelja 24.8. Kamnito mesto

V nedeljo je potrebno najprej izpraznit kamp. Zaradi močne rose šotor ni takoj suh. Za neko daljšo turo danes pač ne bo. Tako se zmenimo, da gremo plezat. Tja, kjer smo že bili v četrtek. Kar ne morem verjetni, da sem celo sam to predlagal...🙈

Marko in Mojca prespita v bližini. Saj tudi mi nimamo daleč...a v prometni gneči malo traja. Naslednji problem je parkiranje. Na prelazu Sella je seveda že zdavnaj vse zasedeno. Verjento je večina vozil kar prenočila tu. Celo plačljivo parkirišče malo pod prelazom je polno. Edina pametna možnost, ki se jo spomnim je tisto parkirišče zraven planine Sella, kjer smo parkirali že v petek. In kjer je omejitev 1 ure. Bomo pač hodili listke menjat...saj je samo 10 min stran 😅

Marko in Mojca do takrat splezata že kar nekaj smeri, tam sta precej pred nami. Danes je tu znatno bolj živahno kot v petek. A kot rečeno, plezališče ponuja res veliko možnosti. Menda čez 270 smeri. Večinoma so kratke. Seveda se držimo lažjih. In te danes dejansko so lahke. Za razliko od petkove 4a (in 4b, ki to ni bila), gre pri današnjih 4a res brez problema v gojzarjih. Pa še vsak drugi svedrovec vmes "pozabim" vpet. Edino na vrhu se je potrebno na več smereh prevezat. In kje drugje je bolj ugodno vadit prevezovanje, kot v lahkih smereh (aja, morda kar na tleh) 😆

Isti balvan na katerem smo danes večino časa in še 2 ali 3 6a. Večino časa sta na njih tako ali tako Marko in Mojca. Za konec še premaknemo še na sosednji, višji balvan, ki ima tako kot Petkov spet malo bolj "začinjene 4ke". Seveda kaj preveč pameten ne bom, sem vendarle popoln začetnik v športnem plezanju. A je bila podobnega mnenja tudi Maja. Pa 2 punci, ki sta bili istočasno tam in nista zgledalo ravno začetnici...sta imeli še znatno večje težave pri vpenjanju 😅

Na poti domov niti ni take gneče, kot je bila v petek. Je pa tokrat še huje v smeri proti Dolomitov. Zanimivo, v nedeljo popoldne/zvečer. Ne prav kratka vožnja pa je idealna za celotno analizo (kratkega) dopusta. Pri financah veliko računanja ni...108€ nas je prišel kam (3 osebe 2 nočitvi), slabih 60 nafta in 7 edina parkirnina. Hrano se tako ali tako porabi tudi doma, ampak se že to težko računa pri obilni količini domačih pridelkov (zelenjava, jajca, salama...) 😆 Skratka, pod črto - 60€ na osebo. Za vse 3 dni.