Peninske Alpe med Breithornom in Monte Roso (avgust 2024)

1. Del: Val d'Ayas

2. Del: Roccia Nera (4075), Breithorn - V Dvojček (4106), Pollux (4092)

Že prvič, ko sva se z Markotom spoznala, na pohodu za vodnike in mentorice MDO Primorske, je debata nanesla na te konce. Marko je imel knjigo "Vsi štiritisočaki Alp po normalnih smereh" in že dolgoletno idejo, jaz pa že okvirno sestavljen program, ki je leto prej padel v vodo. Do končne realizacije je preteklo še nekaj vode...in še kar nekaj tur. Letos predzadnji teden avgusta se je končno vse izšlo kot po maslu 😁 Peninske Alpe so ena največjih in najvišjih (z največ 4tisočaki) skupin v Alpah. Ležijo med Italijo in Švico. Logistično in finančno je, vsaj mejne vrhove, seveda bolj ugodno naskakovati iz Italijanske strani😆

Res smo se malo pozno začeli bolj konkretno pogovarjat, a tudi na hitro zmenili. Tako se nas v sredo, 21.8. sredi noči peterica - celoten AO Ruj in pridružena člana😅 - odpravi proti Saint Jacquesu v dolini Ayas. Precej je polno, kot se za alpski turistični kraj "spodobi". A zanimivo, sredi tedna več gneče kot ob povratku v soboto. Parkiramo tako na enem bolj nizkih parkirišč na okoli 1600m. Višje je vse polno. Da smo si na jasnem, tu oderuštva, ki se je v zadnjih letih razpaslo pri nas, ni. Parkiranje je brezplačno. Na urejenem parkirišču.

Do naše koče, Guide d'Ayas (3420) nas tako čaka kar dolga pot. 1850m vzpona se nabere. Seveda smo precej otovorjeni. Kot ugotavljamo kasneje...tega ne počne nihče😅 Peš iz doline, z namenom se povzpeti na par 4tisočakov. Večinoma se pripeljejo z žičnico do Malega Matterhorna. Iz italijanske ali švicarske strani. Rekli smo, da bo to dobro za aklimatizacijo. Bolj je bilo zgleda "dobro" za...težave v nadaljevanju...🙈

Ko sem omenjal veliko gnečo...ta je predvsem do Modrega jezera (Lago Blu), kjer je obilica turistov/sprehajalcev. Naprej je že bolj razredčeno. Nekaj ljudi še hodi do koče Mezzolama (3036), do koder vsako leto poteka gorski tek. Od Mezzolame naprej pa dnevnih obiskovalcev praktično ni več.

Bolj strm del poti se začne malo nad jezerom, kjer poteka po "grebenu" ledeniške morene, strmina pa se do konca samo stopnjuje. Trpljenje se začne nekje med 2800-2900m, ko začne prihajati do izraza teža ruzaka. Sem se že spraševal, če je kaj drugega narobe...od višine, "padca cukra", a ko na današnjem cilju vržem iz hrbta tistih 18-19 kilsko "prasico" imam občutek, da bi skoraj poletel. Za naslednjo tako odpravo torej obvezno max 50l ruzak. Ne pa da potem vse kar ostane konča pri meni...od štrikov do grenivk (sadje sicer paše na tisti višini)😆 Za nameček pa še bingljajoči zimski gojzarji. Ok, zelo so bingljali samo na začetku, potem že manj, a še bolje bi bilo, če bi se že za gor potrudil kot za dol in jih stlačil v ruzak😅 Je pa to vseeno bila odlična ideja...do koče v lahkih in mehkih nizkih...če tudi sta bila zaradi tega dobra 2kg več na hrbtu, so bila stopala izjemno hvaležna.

Koča je udobna in deluje prijetno. 85€ za polpenzion niti ni pretirano, naše koče, 1000 in več m nižje niso tako bistveno cenejše. Na skupino so nam priznali še en vodniški popust, kar zniža ceno za 30€. Hrana je zelo okusna, porcije so velike. Recimo pašta, ki je za predjed, bi bila v marsikateri gostilna taka ali celo manjša porcija glavna jed. Zajtrk je samopostrežni s kar nekaj izbire, začne se ob 4 uri, kar omogoča izpeljavo ambicioznih ciljev. Aja, še ena pomembna postavka - pivo😅 8€ je spet čisto primerljivo z našimi 1000+m nižjimi kočami...

Osebje v koči je zelo prijazno. Poleg italijanščine tekoče govorijo še angleško, nemško in francosko. Ker smo gor prespali 3x smo bili že povsem domači. Še bolj kot to pa smo bili unikum v nekem drugem smislu - skoraj vsi ki prihajajo sem so organizirane skupine gorskih vodnikov in njihovih klientov. Mi pa...no, najlažje je bilo razložiti (brez obširne razlage razlik med planinskim in gorskim vodnikom) kot "vodniki na dopustu brez klientov" 😆 In ker ni bilo med nami nobenega "špageti planinca" (ja, tako gorski vodniki pogosto "ne ravno ljubkovalno" kličejo svoje kliente...tiste, ki jih cel čas vlečejo gor po štriku) že neko večje spoštovanje s strani osebja in tudi gorskih vodnikov na koči. Tistih, ki so pripeljali gor svoje "špagete" 😅

izhodišče

"reklama" za gorski tek

Skozi Saint Jacques. Ja, imena so francoska in za to obstaja dobra razlaga

Tour de Mont Blanc

po tlakovani stezi

ehm...odišavljeno sadje...

odprejo se naši cilji: levo je greben Breithorna s skrajno V točko Roccio Nero, sredinski je Pollux, desni Castor

številni turisti ob jezeru

nekoč je bil ledenik...

koča Mezzolama

naš rojak je za vedno ostal tu...

močno se tali

površinski potočki

jezero v ledeniški krnici

zadnji del poti do koče

naša koča - Guide d`Ayas

22.8. Pollux

23.8. Breithorn

24.8. konec 😢

Kar prehitro je vsega konec...dalo bi se še podaljšat kakšen dan. Vsaj še za tiste neuresničene plane 😆 Ampak kljub vsemu...glede na to, da smo se dokaj na hitro zmenili, se podali v relativno neznane kraje, da večina od nas letos še ni bila kaj dosti višje od 2500m in da se je na koncu perfektno izšlo še z vremenom - tu gor to sploh ni samoumevno - moramo biti izredno zadovoljni. In ni težko potegniti sklepa, da se v te konce še vračamo😁

Sestop je nekako lažji, kot je bil vzpon. Kdo bi si mislil, da ima gravitacija tak vpliv 😅 Takoj pod kočo je še eno snežišče, ki je bilo za gor mehko, zdaj je ledeno. Potem pa hiter spust. Prve pohodnike za gor začnemo srečevati že kar močno pod Mezzolamo. Vmes nas čisto na blizu pozdravi trop kozorogov. Pavza ob jezeru, kjer se začnejo nabirati prvi obiskovlaci, od tam naprej do avta pa kar precejšnja gneča.

7 ur vožnje do doma je še najbolj "mučen" del dopusta. Sploh pa italijanske avtoceste rade ponujajo kakšna "presenečenja". No, na srečo jih je bilo v našo smer precej manj kot nasprotno. Pravzaprav edino tako je bilo razodetje, da BMW izdeluje tudi kombajne (prometna nesreča z avtom sredi koruznega polja). Ob tej priliki - torej dolgi vožnji pa potegnemo skupaj še finance: 310€ je prišlo na osebo, z vsemi stroški, s vsem pirom in vinom spitim na koči - aja, vino je bilo kar na "račun hiše", ker smo bili tako zanimiva skupina. Glede spanja sem že napisal, 85€ je popenzion, 55€ je polpenzion za vodnike, enega so nam priznali po tej tarifi (v našh kočah je to znanstvena fantastika). Cestnin v obe smeri je za 99€, še okoli 100€ je prišla nafta. Fajn je imeti dizla z velikim tankom...po možnosti tako velikim, da ni treba tankat v Italiji😆 Skratka, ob tem, kar se zadnje čase dogaja pri nas (ropanje s parkirninami, ropanje s cenami) smo tu nasprotno dobili izredno pozitiven vtis, enako kot pri lanskem Vanoisu. Očitno bo za prava gorska doživetja, kjer še vlada planinska kultura in mentaliteta, kakršna mi je bila vcepljena še kot otroku, potrebno večkrat v tujino. V bolj "tradicinalne" Alpske dežele. In se čim bolj izogibati "turbo kapitalistični balkanizaciji", ki se pri nas zadnja leta pospešeno implementira na vsa področja...😬