Dolomiti s PD Sežana (julij 2025)

"Drugo leto pa gremo res v Dolomite za par dni. Ti kar poznaš tam..kako se ti zdi to?" pravi Mirjam ko kaže lanski program enega od bližnjih društev. Priznam, nisem ravno navdušen..."vsak dan sama vožnja". Seveda se ne spodobi samo kritizirat brez konkretnih predlogov...že naslednji dan pošljem mejl s predlogi (pogoj je, da vključuje Tofano😆) in čez par dni gre ven razpis. Seveda začetno delo tu še ni končano...iskanje nastanitve za 20+ oseb je že pol leta prej kar "projekt". Na koncu dobimo kar ugodno ponudbo v bližini Arabbe.

24.7.2025 jezero Sorapiš

V četrtek se ob 5 zberemo v Sežani in se odpravimo našim ciljem naproti. 23 udeležencev z 2 kombijema in 1 avtom do deževnih 3 križev. Ja...vremenska napoved za cel vikend je vse prej kot fantastična. Veliko smo na trnih, veliko je prilagajanj, a na koncu je realizacija programa skoraj 100% 😁

Glede na vreme se torej na 3 križih brez problema najde parkirni prostor za 3 vozila. Brezplačen seveda. Malo še rosi, a se obeta izboljšanje. Par urno okno pred novo pošiljko dežja. Gremo! Čim prej. Še v dežju se opremimo in štartamo. Prvotni plan je bil v 2 skupinah: težja čez škrbino Marcuoira, lažja po "turistični" v obe smeri. Ampak kot sem rekel - veliko je bilo prilagajanj, tako da gremo vsi skupaj.

Dež kmalu poneha, a "turistična" pot v teh razmerah nikakor ni turistično lahka. Razmočena, blatna, zlasti pa na izpostavljenih mestih zelo spolzka. Na mestih, kjer imajo že v suhem turisti večkrat težave, je potrebna še večja pazljivost. Dobra stran tega je, da je gneče precej manj 😁 In skoraj sami taki, ki "morajo" izkoristit dopust. Italijanov je še najmanj. Prevladujejo Španci, Francozi, Poljaki, Čehi... Tudi nekaj rojakov srečamo.

Kmalu po štartu dež poneha in pri jezeru je prav lepo. Nekaj meglic in oblakov v okolici, a Bogecov prst (Dito del Dio 2603m) se kot vedno mogočno dviga nad jezerom in odseva na mlečno pobarvani gladini. "Influencerska" skala na obali jezera je še vedno tam, le vedno težje je splezati gor, saj je že močno spolirana. Skratka, ambient kor na razglednicah. Škoda le, ker se prav dolgo ne moremo zadržati tu. Vremensko okno se zapira. Kljub temu pri sestopu srečamo več ljudi kot pri vzponu. Upam, da jim dež ni kaj preveč pokvaril vzdušja. Nas je namreč že dobil 15-20min pred zaključkom ture.

Mislim, da danes boljše časovnice ne bi mogli ujeti. Če bi še hodili malo hitreje, bi bili sploh povsem suhi 😄 A pri tako veliki skupini to pričakovati bi bilo iluzorno. In navsezadnje, na spolzkih skalah tako ali tako ni kaj hiteti, varnost je vedno na prvem mestu 🙂

Deževen začetek

Slačenje dežnih oblačil 😉

Potočki tečejo čez pot

In kakšen dodaten slap

Pazljivo čez izpostavljena mesta

Pri Jezeru živahno

Nad njim se dviga "Bogecov prst"

Seveda na tisto znano skalo 😅

Influencerska 🤣

25.7. Tofana de Rozes (3225m) / 5 Torri, Averau

Zvečer imamo vodniki "bojni posvet". Za naslednja 2 dneva je napoved precej uboga in potrebno je sprejeti ne ravno najlaže odločitve. Pa tudi Il Meteo ni več kar je bil. Vsaj v teh dneh se je precej slabo izkazal. Ali je napovedovanje vremena postalo težavnejše...ali pa tudi oni šparajo. Kot tam čez lužo. Kjer raje "molijo za žrtve poplav", kot da bi se na poplave dejansko pripravili...😐

"Težja skupina: ob 5 štartamo čez Lipello. Do 1, ko kaže poslabšanje, smo že na vrhu in sestopamo. Če pride poslabšanje prej, prečimo iz sredine ferate na normalno in gor. Če bo še slabše spustimo vrh." Za lažjo skupino Mirjam obrne program, a navsezadnje je bila to odlična odločitev, saj je omogočila še eno dobrodošlo spremembo za soboto. Torej 5 stolpov, od tam proti koči Averau, še na vrh in sestop. Zadnji del je žal odneslo vreme. Ravno v trenutku, ko se skupina (oz približno pol skupine) začne opremljati za ferato Averau.

Mi se takrat bližamo "3 prstom". Torej območju, kjer pride pot iz koče Giussani v zgornji del ferate. Oz, kjer je bil v primeru poslabšanja predviden "umik". Gornji del ferate je malo težji od spodnjega, par mest je C/D. Spodaj morda samo en kratek detajl, zgoraj pa zadnja vertikala, kakih 20m. Pa še eno presenečenje je na trenje, po spominu tudi blizu 50m. Skratka, na takih mestih si nekako ne želiš mokre skale, če tudi je samo majhna rosa in o resnem dežju še ni govora. Kaj veliko ni za razmišljat, obrnemo proti "normalki" in po tej gor.

Pot je večinoma tehnično lahka, le na par mestih so manjši skalni skoki, kjer je nekaj lažjega poplezavanja. Ta mesta so mokra in spolzka. Ponekod so že kar manjši potočki. Dvomim, da je na tej strani tistih par minut toliko bolj padalo. Verjetno še od včeraj. Postaja tudi vse bolj megleno in vetrovno, proti vrhu spet malo bolj dežuje. S te strani tudi srečamo par drugih planincev, v ferati je zgledalo, da smo bili edini.

Tofana de Rozes ponuja veličastne razglede. A tokrat jih žal nismo deležni. Hitro sestopimo z vrha, po normalki mimo Giussanija, kjer se ustavimo. Slikovita koča. Kljub slabemu vremenu in skromnemu obisku vrha je polna. Ja, do sem je kratka iz izhodišča. Pravzaprav je tudi do vrha Tofane po normalki dokaj kratka. Čez Lipello pa časovno mnogo daljša.

Na koči damo za 4 kave, pol l vina in pol l radenske 17€. Ja, za nizke cene je potrebno iz Slovenije na zahod, pri nas bi bile verjetno samo 4 kave toliko😐 Na kočah na taki višine. Aja, ne...nimamo nobene koče na taki višini. Torej na kočah par 100m nižje. Kaj čemo...smo očitno postali zelo bogata država z izjemno visokim standardom in svetovno znani Dolomiti so pač za nas...poceni...

V dolino sestopimo nič kaj pretirano mokri. Lepih razgledov od zjutraj ni več, v tej vodljivosti se niti slutiti ne da, da tik pred nami stoji mogočna J stena Tofane de Rozes. A ob prilagajanju plana in slabim razgledom navkljub, je potrebno turo šteti za velik uspeh. Da smo jo v teh nestanovitnih razmerah sploh varno izpeljali!

Jutranji pogled

Tisti plato na levi je Formin. Desno Averau

Nekaj domačinov poskakuje naokoli

Stik stene in melišč. Zadaj v oblakih Antelao

Začetek ferate, najprej se tunelom

Casteletto

Lepi razgledi na Cimo Fanis

Detajl spodnjega dela. Ker sem zadnji in me nihče ne preganja si vzamem čas iz splezam samo po skali, brez dotikanja železja 😆

Cež dolge police, ki režejo navpično steno

Pogled na dolino Fanes

Pri 3 prstih in smo že ven iz Lipelle na normalki

Stena Srednje Tofane, vrh se skriva

Zadnji del proti vrhu čez melišča

Broccoli se Tofane 🤣

Potočki in slapovi na poti

Proti koči

Srednja Tofana se skoraj pokaže

Polno zanimivih detajlov na koči in okoli nje

Kosilo 😁

26.7.2025 Lagazuoi (2778m)

Slabo vreme se nadaljuje. Za danes je bila napoved podobna včerajšnji. Zjutraj ok, potem poslabšanje z "obilnimi" padavinami, popoldne spet ok. A dežuje skoraj neprestano že od sredine noči. Tudi vodniški sestanki ne prinesejo nobene dokončne odločitve. Vremenske napovedi so tako ali tako nezanesljive. "Bomo videli sproti". Za začetek pa Mirjam vodi jutranjo telovadbo 😃

Potem pa..nič, gremo v Cortino. Na ogled mesta, na kakšen sprehod...pa za vsak slučaj hribovsko opremo s sabo. Po poti se ustavimo še na Falzaregu. Do Cortine na srečo nismo nikoli prišli 😁

Na Falzaregu zgleda, da se oblaki počasi redčijo. Da bi sonce rado pokukalo skozi. Še vedno malo dežuje...a bo navsezadnje prenehalo. Nekoč. 😅 Marjan še malo zmajuje z glavo. Marko pravi samo "ne vem, ti povej". Ja...res je odločitev predvsem na meni...še parkrat pogledam v nebo... "Nič...gremo! Čelade in lučke s sabo!" V tunelih bomo tako ali tako pod streho, če bo potem še vedno dež, gremo lahko dol z žičnico. Morda se je zdela malo preveč pogumna, morda tudi malo tvegana odločitev, a na koncu se je izšlo tako, da se bolje ne bi moglo.

Lagazuoi je znan po številnih predorih in kavernah, ki so jih tam izvartali med 1. svetovno vojno. Eden od tunelov, ki se začne na začetku stene na dobrih 2400m vodi v spirali skoraj do vrha grebena pri gornji postaji žičnice. Dobrih 250m višje. Res zanimivo doživetje za udeležence.

V času, ko smo v tunelih je menda res še deževalo. Do izhoda je že prenehalo. Še je megleno, a je megla vse bolj svetla, torej vse tanjša in sonce vse bliže. Nadaljujemo mimo koče na vrh. Seveda je tu ne glede na razmere zelo obljudeno. Ogromno ljudi pride gor z žičnico. Na vrhu je še nekoliko vetrovno, tako da dolgo nismo gor. Sestopimo do koče, kjer je na terasi zavetje in ko se oblaki počasi trgajo, je že počasi občutek kot bi bil na plaži 😁

Sestopamo po običajni poti čez škrbino Lagazuoi in do Falzarega. Oblaki se medtem že povsem razkadijo, sonce pa zasije v polnem sijaju. In nekako nakaže, kaj sledi jutri. Vsaj zadnji dan naših Dolomitov bo očitno tudi vreme delovalo "po planu" 😁

Jutranja telovadba

Začetek še rahlo deževen

Animatorka Mirjam 😆

Vstop v tunele

Stopnice so strme

Izhod

Ostanki strelskih jarkov

Žičnica ravno pripeljala turiste

Pogled proti vrhu iz koče

Na škrbini Lagazuoi

Nebo se je povsem odprlo

Tofana se Rozes

Proti Falzaregu

Še enkrat Lagazuoi

Analiza ture

Sas Stria

27.7.2025 Piz Boe (3152m)

Pa smo prišli do zadnjega dneva našega pohajkovanja po Dolomitih in še zadnje ture. Vremenska napoved je vsaj danes dobra. Nekaj oblakov sicer, a suho. Zjutraj spakiramo in se odpeljemo do prelaza Pordoi (2239m). Izboljšanje vremena se pozna tudi po prometu in zasedenosti parkirišč na prelazu. In po procesijah, ki se vijejo proti škrbini Pordoi. Še večja gneča je od koče naprej, kjer se priključijo tisti, ki pridejo z žičnico.

Sama pot do škrbine je meni osebno precej dolgočasna, sploh zadnji del, čez strmo melišče. A je najlažja in najkrajša pot gor in ob veliki skupini ter dejstvu, da nas čaka še vožnja domov, edina logična izbira. Iskreno, danes posebne želje po daljši turi niti nisem imel. Rekel bi da zastrupitev s tiramisujem včeraj😐 Glede na to, da je imela Mojca neke podobne simptome in je bil tiramisu edina skupna točka. Nihče drug ga ni jedel. Da sem recimo temu normalno funkcioniral sem zjutraj celo vzel lopacut. A navsezadnje...že dolgo nisem bil deležen toliko pohval glede "v redu tempa" 😅

Pri koči malo piha. Razgledi spet niso čisto idelani, saj so vsi višji vrhovi v oblakih. Podobno je do vrha, kjer je v zadnjem delu tempo še posebej počasen zaradi velike gneče. Za Piz Boe večkrat slišimo "najlažji tritisočak". Eden lažjih je, zagotovo pa ne čisto najlažji. Žičnica res pripelje visoko, in potem se proti vrhu, ki še vedno ni čisto lahek sprehod, valijo trume turistov, kjer jih veliko ni ravno suverenih v tem terenu. Ampak se nimam kaj pritoževat, nenazadnje sem sam predlagal ta cilj. Pa najpomembnejše - udeleženci so veseli. Sploh tisti, ki so prvič nad 3000m. Na vrhu je seveda krst novincev nad 3000m. Kot najstarejšemu in najbolj izkušenemu vodniku ta čast pripada Marjanu. Še nežen je bil...vsaj tako je zgledalo 😆

Pri sestopu se oblaki skoraj povsem razkadijo in pokažejo se okoliški vrhovi. Marmolada je kot na dlani. Zraven pa še neprijeten prizor reševanja. Saj samo reševanje je bilo zelo hitro, vedno pa taka stvar da malo mislit. In to na čisto lahki poti...

Tako, pa smo na poti domov. Da razmislim, kaj se še spremenilo v teh 2 letih, ko sva bila v Dolomitih bolj malo. Ne prav dosti. Gneča je vedno večja, ampak to je povsod tako. Parkiranje je še vedno večinoma brezplačno. Plačali smo samo na Pordoju - 10€ cel dan za posamezno vozilo. Pa še tam ne bi bilo treba, če bi vsak šofer iskal svoje parkirno mesto in bi se potem še malo lovili, da se vsi zberemo... Cene hrane in pijače so nižje kot pri nas. Tako v kočah, kot dolini. Skratka, vedno bolj se splača hodit na zahod, kjer je standard zdaj očitno nižji kot pri nas...😬🙈