Dolomiti 2023

 Letos za spremembo res nisva šla na dopust v Dolomite. Recimo, da je bila namesto tega Francija 🙂 Sem se pa po 4 letih spet pridružil PD Vitanje. Tokrat prvič v vlogi "civilista". No, udeleženca, vmes so se namreč kadrovsko okrepili in imajo dovolj vodnikov. Prvič se je tudi zgodilo, da so bile vse koče v bližini za 20+ glavo skupino že davno prej zasedene in smo zatorej kampirali. Kamp Sas Dlacia je bil za 2 noči naš bazni tabor. Kar seveda pomeni prilagajanje programa in zaradi nižjega izhodišča morda manj "zveneče" ture. Je pa bil avtobus parkiran sredi kampa pravi "Dogodek v mestu Gogi" 😆

sobota, 19.8. Sassongher 2665m
Še zadnjih 5 se nas vkrca v Lj, 4.30 pa niti bi tako brutalna ura. Navsezadnje se bo dalo še malo spat po poti. Malo po 10 smo v Colfoscu, prvi cilj pa Sassonger. S 2665m je ravno nekje med Jalovcem in Mang(a)rtom. Ob koriščenju sedežnice pa bi bil tudi po dolžini in težavnosti (če govorimo o italijanski poti) ravno nekje na nivoju slednjega. Ker smo pravi planinci seveda ne koristimo sedežnice 😁 in si za kakšno uro podaljšamo vzpon na vroč dan. No, do tu je bila še večinoma senca. Nad kočo/žičnico pa pritisne sonce. Najprej malo spusta, nato strmo gor proti sedlu. Pot je še lahka, čelade pa, vsaj v zgornjem delu, niso odveč. Od sedla proti vrhu je vmes nekaj varoval, se pa da tudi brez tega tisti delšek lepo splezat po skali. Potem pa še nekaj lahke poti na lep razgleden vrh. 

Sestop je do sedla po isti poti, potem pa v drugo stran, mimo koče Gardenacia in v La Ilo. Slikovita pot, koča na lepem mestu, ki mora biti zaradi obilice macesnov v okolici zanimiva oktobra. Ne vem sicer, če je takrat odprta...a to niti ni tako pomembno 🙂

skupina Sella

naša četica koraka :) 

tja gor

na sedlu

v plezalni del

Marmolada in Piz Boe

tja pa jutri

gasilska :) 

predsedniški šotor kraljuje nad ostalimi ;) 

nedelja 20.8. Sas dales Diesc 3026m
Kaj sem že včeraj pisal o pravih planincih in neuporabi žičnic?😅 No, ampak danes je boljši izgovor. Še bolj vroč dan in precej daljša tura. In tako prišparamo celih 700 višincev vzpona. Po mogoče niti ne najbolj zanimivih poteh, ker gre večinoma kar po smučišču. 

Pri koči, ki stoji tik nad gornjo postajo žičnice - koča sicer po svoji podobi bolj spominja na farovž - se odpre čudovit pogled na mogočno streno, strmo odrezano, skoraj navpično, ki se dviga blizu kilometra visoko. Najvišjo točko doseže na 3026m visokem Sas dales Diescu (po naše Desetercu), nič kaj bistveno manj impresiven pa ni niti 2907m L`Ciaval. Na oba se danes odpravljamo. Vsaj hitrejša skupina. Počasnejša naj bi šla samo do sedla Ju dla Crusc, a se naposled povzpnejo vse do Ciavala. 

Na začetku, skoraj do sedla, smo v senci in je čisto prijetno. Nekateri so celo mnenja, da ni za kratke rokave...a si po nekaj korakih večinoma premislijo.🙂 Pot je najprej položnejša, kasneje se strmina poveča in tudi nekaj varoval je, a pot poišče lepe prehode po prej navidez navpični steni. Od sedla naprej se pa začne "roštiljada" na soncu. Na Ciavalu daljša pavza, nekaj sestopa, potem pa proti 3000. Tu grem direktno po grebenu (markirana pot je kakih 50m nižje). Greben je lep, niti ne prezahteven, je pa proti Z res povsem odsekan. Tik pred kratko feratico pod vrhom pa se spet priključim skupini. Oz malo počakam tam. 

Zavarovan del poti ponuja lepo plezanje in skoraj se ne dotikam železja. A brez varoval bi bila ta pot (oz, v tem primeru brezpotje) kar izziv. Na ne preveč prostornem vrhu pa skoraj ves prostor zaseda ogromen križ. No...nekako se vseeno da razporediti okoli njega. Pa še sami nismo. 

Sestop gre o isti poti do sedla, seveda tokrat izpustimo Ciaval. Se pa nadaljuje roštiljada. Vse do sedla. In še naprej. No, tam pa tam se še pojavi kakšen oblaček. Nadaljujemo proti škrbini Medesc. Ta varianta je izrazito bolj primerna za sestop kot vzpon. Čez obsežna melišča si hitro kakih 500m nižje. Gor bi bila večja muka. Se pa potem do Kassiana še malo vleče. Verjetno zaradi vročine. Pa še asfalt je za konec.

odpre se pogled na mogočno steno

tudi tu imajo klopce ljubezni

v steno, daleč zadaj koča

čez gruščnate police

na sedlu, levi vrh je naš cilj

prepadna stena

pogled nazaj

spust in proti Diescu

Ciaval

po grebenu

pogled nazaj

spodaj skupina

vstop v plezalni del

nekateri so prvič na 3000 ;) 

poziranje ;) 

hitro dol :) 

eko bio kokošja farma

po analizi ture ;) 

ponedeljek 21.8. Mali Lugazuoi 2778m in vojaški tuneli
Za zadnji dan se program spremeni. Saj začetni bi bil čisto ok...če bi bilo realno pričakovat vstajanje in pospravljanje šotorov nekje ob 4, najkasneje 5 zjutraj. Tako pa je bilo potrebno zadevo nekoliko skrajšat. Štartamo direktno iz kampa po poti 20. Mimo koče Scotoni in jezera Lagacio. Potem pa naprej proti koči Lagazuoi. Ves čas pod mogočnimi stenami Velikega Lagauoja in skupine Fanes. Tja gor je bil prvotni plan. 

Ko prispemo na vrh Malega Lagazuoja, oz še prej koče, pridemo v nek povsem drug svet. Precej bolj turističen. V grobem sem gor iz Falzarega vodijo 4 opcije. Po opravi in načinu hoje obiskovalcev bi rekel, da jih največ izbere gondolo. Potem je še lahka pot, (razmeroma lahka) plezalna ter vojaški tuneli, ostanki 1. svetovne vojne, po katerih se spustimo. Tu sem že hodil 2 leti nazaj, po tunelih gor in plezalni dol. Od postaje gondole mimo koče in vrh Lagazuoja je ne samo lahka sprehajalna steza, pač pa celo pot za vozičke. Lepa gesta, da ob masovnem turizmu dejansko tudi invalidom privoščijo razglede. 

Sestop skozi tunele je bil za marsikoga tudi "obliž" na odpovedano ferato Tomaselli. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjat, da je odvezna oprema lučka in (razen morda za tiste ekstremno nizke rasti) čelada. Za dol še bolj kot za gor. Tam pa tam je vmes opaziti tudi kakega "turista" brez čelade. Znanec bi rekel "trda glava...ali pa prazna"...😅

še zadnji pogled iz kampa

in veselo naprej

Tofana, zadaj Sorapiš in Antelao

Pelmo in Civetta, spredaj pa 5 stolpov