Prečenje grebena Stola in Muzcev (3.5.2026)

V "ljudski folklori" velja Košuta za najdaljši gorski greben pri nas. Pa temu še zdaleč ni tako. Primerov je več, eden takih, precej daljših, je greben Stola, Muzcev, Viskorške gore... Zakaj ni na vrhu seznama, ne vem. Morda, ker ni cel v Sloveniji in ga približno 1/3 leži čez zahodno mejo. Morda, ker je na Primorskem...vse gorske rekorde pa bi radi imeli Gorenjci 😅 Morda pa nekateri oporekajo temu, da je zares "gorski" greben, saj najvišji vrhovi merijo komaj čez 1600m. A ti vrhovi po vseh kriterijih zadostijo definiciji "gore".

Pod kategorijo "enkrat pride na vrsto" je bil že dolgo. Že tam nekje od prečenja Polovnika. Ponovno pa je oživela ob lanskem SPOTu, ki je potekal v teh koncih. A je tu "logistični podvig" (sama pot je precej lažja) večji od Polovnika. Nujno sta potrebna 2 avta. Vmes pa 45min vožnje od ene do druge točke. Že to pove marsikaj o razdalji...

"A gremo en dan za prvomajske?" Udeleženci potem eden za drugim sicer odpovedujejo. A dobra stvar je, da je Urška te dni pri žlahti v teh koncih in je "logistični problem" rešen. Pa tudi če na koncu ostaneva samo 2.

Vstat je treba zgodaj, a hodit začneva šele malo pred 7 iz pred kulturnega doma v Kobaridu. Klanec je tu zmeren, vročina še ni huda, a svoje naredi sopara. Že po kakih 10-15min vse teče. Ker je že (skoraj) na poti skočiva še na razglednik Baba (772). In nato švicanje naprej v klanec. Nad Humom (977) se stvar vseeno malo izboljša. Bolj je zračno, z manj sopare. Še malo naprej, nad Starijskim vrhom (1147) pa tudi klanec skoraj povsem popusti.

Pred izstopom iz gozda še eden današnjih bolj spektakularnih prizorov. Nekaj zašumi in kakih 20-30m spredaj se v strmo južno pobočje zapodi žival. Srna ali gams je prva misel, a gre za nekaj težjega, bolj masivnega. Še malo kruljenja in jesno se vidi lepo rejeno prase. Zadaj pa še kakih 6, 7, 8...(težko preštet) "pižamčkarjev". Strmina je res velika. Pod nizkimi bukvami pa "trentarska trava". Taka, po kateri greš že gor težko brez cepina, kaj šele dol. Ti mali prašički pa naravnost dirjajo dol. Eden za drugim odskočijo od skale, pristanejo kake 4m nižje in še naprej pospešujejo. Kako se ustavijo, ne vem...a očitno imajo svoj način...

Po koncu gozda se razgledi odprejo. Levo Matajur, desno Polovnik in za njim Kanin. Čovek bi se lahko kar usedel in gledal. A greben pred nama je še dooolg. Razgledi bodo cel čas. Pravzaprav se bodo zaradi same dolžine grebena močno spreminjali. Različni zorni koti na iste vrhove. Kar samo še popestri zadevo.

Z dolgimi, hitrimi koraki napredujeva, a vseeno bi po občutku rekel, da sva od Starijskega vrha do Hleka celo počasnejša od tega, kar pravijo table. Ja, časovnice ob markacijah so tu nastavljene za "prave planince", ne za "turiste", ki se zadržujejo na bolj obleganih vrhovih in poteh. Za tiste 4h, kot mislim da piše v Kobaridu za Stol, moraš kar stopit. In nisva veliko hitrejša od te časovnice.

Okoli Božce je kar nekaj padalcev. Ne tleh in v zraku. Ter kombija, ki sta jih pripeljala gor. Cesta oz mulatjera, po kateri hodiva že nekaj časa se tu konča, zadnji del do Stola (1673) je spet običajna planinska potka. Stol je najvišji vrh grebena. Do tu naj bi bilo že znatno več kot pol višincev za nama, pa malo manj kot pol kilometrov. Suhoparno linearno ekstrapoliranje pri 3h40 kaže, da bova nekje v 8-9 urah že dol. Močno dvomim, da bo tako...in tudi res ni 😅

Zdaj se začnejo neskončni gor-dol. Razgledi so še vedno fantastični, v daljavi se da lepo razločit celo Antelao. Seveda so okoli še ostali dolomitski vršaci, a ravno Antelao je tisti z najbolj značilno obliko. Kar nekaj planincev še uživa v teh razgledih, kar malo sem presenečen, da jih toliko srečava. Vse do Muzca (1612), kjer se začne spuščat ena od poti proti Breginju. Breginj-Stol-Muzec-Breginj sem že 15 let nazaj vodil za naše PD. Ena mojih prvih tur v vlogi vodnika. Kje so že ti časi...

Nadaljevanje za bivakom je spet manj obljudeno. Gabrovec oz Veliki Muzec (1630) je naslednji. Od tu se že vidi konec grebena. Tako zgleda. Nekaj gor-dol še do Breškega Jalovca (1613). Potem zgleda ravnina. Še en vzpon do Brince (1636) in potem še čisto zadaj en kuceljček...verjetno bo to potem to. Ni blizu...a niti Stol od tu ni več blizu. Kaj šele začetek grebena😆

Zanimivo, kako so južna pobočja travnata, severna pa gozdna čisto do vrha. Ni to edini tak primer v Posočju. Je pa dobra stran, da pot vsake toliko zavije na S stran in s tem v senco. Sonce vmes namreč že kar pošteno pripeka. "Počasi bi se moral pokazat že kašen konfin...in tam sta 2/3". Sicer sam pri sebi upam, da je izrečena številka malo prenizka in je v resnici več kot to. Pa nekako ni, prvotna ocena je pravilna. Ko na koncu gledam gpx sledi, je pravzaprav vsaj kar se tiče razdalje skoraj točno 2/3. Višine pa seveda precej več. Pri zadnjem konfinu, saj gre meja nekaj časa po grebenu.

Proti Breškemu Jalovcu je eden najvišjih "vmesnih vzponov". No ja, kaj pa je teh slabih 200m proti celi turi 😆 In čeprav se utrujenost verjetno že malo pozna, kar malo debelo gledam, da sva markirano časovnico od Stola prehitela za celo uro. Tu kakšnih časovnic za naprej ni več napisanih. Ostanejo samo še moji "izračuni" še iz pred ture. Pa še nekaj presenečenj... V nadaljevanju je res nekaj skoraj ravnine. A do Brince ni "samo še enkrat gor" Pač pa še malo več gor dol. In tudi naprej ni "samo še dol", pač pa nadaljevanje gor-dol. Par krajših sestopov je ob ne ravno zelo uhojeni potki, "trentarskih travah" in veliki izpostavjenosti že skoraj malo zoprnih. Oz, bolje rečeno, poskrbijo zato, da koncentracija ponovno naraste. Da ne bo samo še avtomatika neskončnih korakov.

"Ampak zdaj je res...tista antena in to bo to...to bo konec grebena." Aja, do antene je spet še malo gor dol. Pa še malo rušja. Pa čudna podlaga z mešanico lukenj in šopov trave. Ampak antena, zdaj sva tu...in zdaj...je pa konec grebena že res blizu 😆 Seveda, ne more se kar končat, vedno mora biti še malo več. Še dobrega pol kilometra. In potem dejansko...proti zahodu pod nogami ni več nič. Samo še Terska dolina globoko spodaj. Malo vrh (1466) in konec grebena! In sedaj samo še...sestop po najbolj strmi poti, ki sem jo kadarkoli videl😅 Težko bi rekel pot, bolj neka drča. Čeprav je celo markirana.

V manj kot 2km se spustiva 900m. Noge so obremenjene, vročina proti dolini vedno hujša, a vseeno vmes pomislim..."Uboga Regina in Dieter iz Beljaka, ki sta šla tu gor!". Tako vsaj pravi vpis na enem od vrhov iz pred par dni. Prečenja sta se lotila v obratni smeri. Res sta prišparala 300 višincev za gor...ampak grizenje kolen iz Sedlišča...pomoje ne odtehta...

"Zdej bo pa res že vas, ta glas je res že bliz." Se strinjam...zvok baterijske bormašine res ni nek mogočen...kot recimo motorke. In ne potuje daleč. In ko se pokažejo hiše med krošnjami dreves, je vas tu, na dlani. Če bi bilo še kakšno korito z vodo, bi bilo že kičasto. "Komaj to izgovorevši, že se prikaže korito"😂 Najprej za hitro ohladitev, potem pa še bister izvir in na klinu obešen kozarec nakazuje pitno vodo. Pa še pir se lahko ohladi! Ja, celo pot, cel greben sta pripotovala oba pira. Nekako sem si zamislil za konec grebena...a je ravno malo prej Urška nerodno stopila...in morda ne bi čakala, da se gleženj ohladi ravno za tisti brutalen sestop (na srečo na koncu vse v redu). Tu pa je samo še kakih 200m asfalta do avta. Lahko je kar analiza ture 😁