Kaninski podi: Glave in Talirji (20.6.2026)

Svet Kaninskih podov je tako zelo drugačen od ostalih območij Slovenije, celo od ostalih območij ašega gorskega sveta. Najbolj namočen konec naše dežele, pa vendar izgleda kot kamnita puščava.

Z Miranom debatirava o Kaninu ko reče "saj vem, da ne uporabljaš gpx-ov...ampak če ti kaj prav pride". Res jih ne uporabljam. Oz, ne hodim po njih. Ker to izgubi cel smisel brezpotja. A vseeno ga pogledam. In me spomni na eno turo, ki sem jo že enkrat v preteklosti načrtov. In ki je bila pravzaprav zelo podobna, kot ta gpx. No, pa je le uporaben...ni mi treba višincev, razdalj in s tem časovnice računat "peš". Aja, še vedno nisem hodil po gpx-u 😆

Že drugo soboto zapored se logistično fajn izide...zjutraj štartam iz Lj, zvečer sem v Štanjelu. Pa grem kar to. Ravno eno uro prej mi uspe štartat. Zadnjič je bilo vroče...pa napoved niti ni bila taka. Danes napovedujejo pravi pekel. Malo sem bil v dvomih, če je sploh primerna tura za tak dan. Ampak...tudi bolj neprimerno vreme je že bilo. Franček je pa menda tako ali tako rekel, da neprimernega vremena sploh ni.

Štart je iz Gozdeca na višini skoraj 1100m. Precej bolj ugodno kot zadnjič. Saj je že takoj vroče, a kar nekaj časa je še senca. Približno do 1700m. Potem se začne roštiljada. V slabi uri sem pri GRS bivaku, malo nad 1800m. Sploh se mi ni zdelo da hitim, noge kar same grejo hitro. A morda sem čisto podzavestno malo bolj teral, da čim višje stopim iz sence na sonce...

Malo naprej zapustim markirano pot. Na papirnati karti (Bovec-Trenta 1:25k) je tu vrisana Kašarjeva glava (2032), telefon kaže Glavo nad Kraljiščem (1992), Glavo nad Malim dolom (2032) in Kačarjevo glavo (2022). Ta odstopanja se naprej večkrat ponovijo. Raznih kuceljčkov je res ogromno, signal enkrat je, drugič ga spet ni (presentljivo, je kar večino časa). Čisto "analogna" orientacija bi bila tu precej zahtevna. Oz, predvsem zamudna, če bi poskušal res natančno določici vsako koto, na katero se povzpnem. Tudi glede samih imen bi rekel, da ni vse 100% točno tako kot je na elektronskih kartah. Ponekod je v obilici kuceljčkov že težko določiti pravi vrh. Za Veliko Gnilo glavo (2114) bi celo rekel, da sta v korgu 100m dve malenkost višji koti, kot tista vrisana.

Tudi samo gibanje po tem terenu je težavno. Veliko je polic, skokov, večkrat moraš naokoli in iskat prehode, da ne omenjam vseh brezen. Pa špranje, po 10+m globoke. Pri širini meter ali kajveč lahko skačeš čez...ko se širina še veča pa...hja, ponavadi se nekje najdejo kakšni mostički v obliki zataknjenih skal. Druga opcija je malo večji ovinek 😅

Od Kačarjeve glave obrnem v smer proti S. Na Glavo nad skalo (2054) in Glavo nad Laštom (2137). Slednja ima zagotovo pravilno določeno lokacijo, saj je tik pod njo jamarski bivak. Celo markirane jamarske poti se najdejo: prekrižana rdeča črta.

Naslednji cilje je Visoka glava (2310), ki se nahaja v azimutu približno 330. Na orinetacijskih tekmah in pri trasuranju prog seveda vedno hodim s kompasom okoli vratu. V hribih...se ne spomnim, kdaj sem nazadnje to počel. Vse do danes 😆 Vmes je malo gor dol, vrh izgin in ne bi rad zgrešil smeri. Saj verjetno je ne bi niti brez kompasa. Spet gre bolj za iskanje prehodov. 3h30 od avta sem rabil do sem. Mogoče celo prej, kot bi pričakoval glede na teren. Ampak presenečenj seveda še ni konec.

Veliki Talir (2281) leži manj kot 500m zračne linije stran. Samo par m nižji. In hodim bolj kot ne po izohipsi. A pot do tja je precej daljša, kot bi bilo pričakovati iz zgornje povedi. Najprej je treba poisat sestopno varianto. Čez par 10m steno pač ne greš, kjer se ti zahoče, pač pa kjer stena to dovoli. Zaradi "iskanja izohipse" se razdalja precej poveča. Pa še to ni potem polkrog, ampak cik cak z iskanjem prehodov po terenu. Ob vseh breznih in globokih špranjah je še nešteto manjših, robovi pa kot britev ostri. Lovljenje ravnotežja med njimi je spet zgodba zase. Vsak padec se lahko konča z grdimi in globokimi praskami in ureznimani. Enkrat to tudi "potestiram"... Pa ravno na tisto mesto na goleni, kjer je zaradi pretekle poškodbe "manj mesa" in tanjša koža 🙈 Na srečo nič hujšega.

Od Velikega proti Malemu Talirju (2173) je zgodba podobna. Vseeno mi uspeva v dokaj ravni liniji. Skoraj po azimutu. Vmes se še srečava z osamljenim kozorogom. Nekaj življa pa vendarle je v tej kamniti puščavi. Poleg neštetih muh in pajkov. Ja, toliko pajčevin v skalnih razpokah in škrapljah še nisem videl.

Po sestopu z Malega Talirja grem po tisti jamarski poti do Skalarjevega doma. Sledi podobnim "pravilom", po katerih sem hodil do sedaj: iskanje prehodov v tem zanimivem svetu. Če bi bila to neka oblegana pot, kot recimo na Triglav, bi bilo zagotovo par ton železja v obliki ograj, kot je po grebenu z Malega Triglava. Jamarji so računali, da se oni znajo gibat, "romarjev" za selfiji z vrha pa pač tu ni 😆 Malo pod kočo je sicer precej jasno opozorilo, ki to pot opredeljuje kot "nevarno". Upravičeno.

Nad kočo je še veliko ostankov bivaka (čeprav so uradno vse pospravili), ki v svoji kratki "karieri" ni nikoli zares služil svojemu namenu. Ne bom preveč sodil, kaj je šlo narobe. Morda pa bi šolane glave v piarnah...morale malo bolj prisluhnit domačinom in pravilnosti lokacije in gabaritih bivaka...

Potegnem še do Vrha Osojnic (2371, na enih kartah 2348). Najvišje danes in iz tu si obetam najlepše razglede na cele pode in grebena, ki jih obdajata. A se takrat še nekoliko pooblači. Dobro, pa vsaj sonce ne žge več toliko...vse je za nekaj dobro.

Dom Petra Skalarja že nekaj let sameva in ni več na funkciji. Občasno ga menda uporabljajo jamarji, Na zunaj kljub temu zgleda še v precej dobrem stanju. To gor so pogoji res ostri. In očitno je bil grajen s tem v mislih. Za razliko od prej omenjenega bivaka... Na balkonu koče si privoščim malico s pogledom na Konjc (2286/2295). Ta je bil danes pravzaprav tehnično najzahtevnejši vrh. Naravnost po grebenu poiščem najlažje (vseeno ne lahke) prehode na vrh. Za dol se mi zdi, da bi lahko prišla v poštev še ena varianta, a ker ne vidim do dna, se je ne poslužim. Navsezadnje je tam, kjer sem prišel gor možič. Pa še za dol odkrijem nekaj več stranskih oprimkov na desni roki, nakatere zagor niti nisem bil pozoren. Saj največji problem je pravzaprav "psihološki". Večkrat stopiš na travnate ruše na skali, za katere nisi toliko prepričan da držijo, ot sama skala. Zadnji sel sestopa pa malo naokoli skozi okno.

Od tu grem na markirano, a se mi zazdeva, da je sledenje markacijam težje od sledenja naravnim prehodom. Tu očitno res ne hodi nihče in je pot skoraj da povsem nevidna. Marsikatero brezpotje je lažje sledljivo. Zato hitro opustim misel na markacije in grem spet po azimutu na Veliko Gnilo glavo. Od tam obrat še proti Mali Gnili glavi (2086). Slednja je tehnično malo zahtevnejša. Kopa, s par metrsko steno okoli nje, gor verjento vodi samo en prehod. No...če bolje plezaš in si pripravljen več tvegat, jih je verjetno precej več 😅

Spet približno na tisto prej omenjeno markirano z iskanjem svojih prehodov. Malo nad GRS bivakom je krog zaključen. Pridem nazaj na edino zares sledljivo pot danes, tisto, ki gre iz izhodišča proti Laški Planji. A je sploh potrebno omenjat, da v celem dnevu nisem srečal nikogar? Aja, pravzaprav sem eno osebo videl na daleč. Iz Malega Talirja malo nad kočo. Morda lastnika edinega avta, ki je bil poleg mojega še parkiran na izhodišču.